Avtoportret v konveksnem ogledalu

… Duša mora ostati, kjer je, 
četudi nemirna, ko posluša na šipi kaplje dežja, 
vzdihe jesenskih listov, ki jih bije veter, 
hrepeneča po prostosti, tam zunaj, mora še naprej 
pozirati tukaj. Sme se premikati 
le kolikor najmanj mogoče. To pripoveduje portret. 
Vendar v tistem pogledu je zmes 
nežnosti, zabave in obžalovanja, tako močna 
v obvladovanju, da ni mogoče gledati dolgo. 
Skrivnost je preveč preprosta. Muke njenih tesnob 
izvabijo izbruh solz: da duša ni duša, 
je brez skrivnosti, majhna je, in se popolno 
prilega svoji votlini: svoji sobi, našemu hipu pozornosti. 
(z ovitka) 

Prevod: Veno Taufer, Uroš Zupan, Primož Čučnik