Resnični svet ni takšen, kot se nam zdi.

Gledamo ga skozi prizmo svojih občutkov, izkušenj in prepričanj. Ta »prizma« pa je le interpretacija dogodkov, medtem ko nam prava resničnost ostaja skrita.

Vse, kar mislimo, čutimo in doživljamo, je iluzija – nekakšna halucinacija, ki jo ustvarjajo naši možgani. Naša vzgoja in kultura sta nas oblikovali in v celoti pogojujejo naše dojemanje.

Zdi se nam, da smo rezultat lastnih zavestnih odločitev, a v resnici smo le naključni proizvod. Ustvaril nas je družbeni sistem, prepleten s predsodki, lažmi in nevednostjo.

Zato ima vsak od nas občutek, da ne živi svojega resničnega življenja. Vsak si želi biti boljši, kot je. Vsi si želimo živeti bolje, a ne vemo, kako.

Mučijo nas osamljenost, notranja praznina, občutek nesmisla in hrepenenje po nečem večjem. Trpimo zaradi pomanjkanja ciljev, neizpolnjenih želja, svojih fantazij in zablod. Trpimo zaradi drugih ljudi, hkrati pa jim trpljenje tudi povzročamo.

Verjamemo, da so drugi krivi za naše težave – da nas ne razumejo, ne ljubijo in ne cenijo. In povsem enako oni mislijo o nas.

Ves čas so nam govorili o sreči, uspehu in ljubezni, a nihče nas ni opozoril: radostni trenutki so kratkotrajni, tisto, kar se zdi uspeh, je pogosto le iluzija, in vsaka strast se konča z razočaranjem.

Pozorno poslušajte: nihče ne bo prišel, da bi vas rešil.

Imate samo svoje življenje – in to je vse. Trajalo bo toliko, kolikor bo trajalo (koliko, ne veste ne vi ne jaz), in preživeli ga boste tako, kot boste. Potem pa bo vse v hipu izginilo. Puf! In umrli boste. Zelo kratko in ne ravno veselo potovanje.

Kako boste preživeli to življenje? To je povsem vaša odgovornost. Roko na srce, nikogar drugega ne zanima. Lahko jadikujete, obupujete, negodujete in razbijate posodo. Izvolite! A zaradi tega vam ne bo prav nič lažje, niti vašega položaja to ne bo spremenilo.

Veliki ruski filozof je dejal: »Le v popolni samoti se nam lahko zgodita dve stvari: smrt in razumevanje.«

Umremo sami in do razumevanja lahko pridemo le z lastnim umom. Drugi ne bo umrl namesto nas, drugi ne bo razumel namesto nas.

Vse, kar ponujam, je možnost – možnost poznavanja, uvida, razumevanja. A to je le možnost. Ne zanašajte se na čudeže.

Samo nesrečnež mora vedno imeti prav; srečen človek se tega občutka ne oklepa. Prav hlepenje po lastnem prav, tako značilno za nesrečne ljudi, je glavni vzrok njihove nesreče.

Če ste z vsem zares zadovoljni, to pomeni, da o svojem življenju razmišljate pravilno in vam o njem ni treba vedeti nič več.

Če pa vas življenje ne zadovoljuje (ali ne povsem oziroma ne dovolj), boste morali razrešiti protislovja v svoji glavi, ki vam to zadovoljstvo kvarijo!

Ni mogoče podati konkretnih priporočil, kako razmišljati tako, da bo vse v vašem življenju postalo čudovito. Kaj takega lahko predlagajo samo bedaki, in temu lahko nasedejo le naivneži.

Ne, govorimo zgolj o pristopu. Vedite in si zapomnite: naši možgani bodo vedno in povsod ustvarjali protislovja ter jih spretno skrivali pred nami.

Težava ni v tem, da je svet slab ali da ste iz nekega razloga katastrofalno nesrečni. Težava je v tem, da mislite, da razmišljate pravilno. Tako mislimo vsi – in prav to je vsesplošna zabloda.

Toda, če ste nekaj naredili narobe, nič hudega – in ni razloga, da bi vas bilo zaradi tega sram. To je povsem normalno – vsi delamo napake, ves čas.

Ni se treba truditi biti bolj sveti od papeža; pomembno je, da smo pripravljeni na spremembe.

Ste torej pripravljeni opustiti iluzijo odrešenja in odkrito sprejeti, da pomoči ne bo od nikoder?

Če je vaš odgovor da, potem ste verjetno že uzrli izhod. Zdaj veste, kaj morate storiti!
Treba je vzeti življenje v svoje roke, prevzeti vajeti in končno zavihati rokave. Pogumno zakorakajte proti svoji svetli prihodnosti!

In zdaj, pa naj se sami sebi zdimo še tako razumni, naši možgani iščejo in zapažajo zgolj tista dejstva, ki dokazujejo, da imajo prav, in  nasprotno – vse, kar njihovim stališčem nasprotuje, gladko prezrejo.

Skratka, vse, s čimer imamo opravka, ustvarjajo naši možgani. Tudi mi sami smo njihov izdelek – tako naša zavest kot vse, kar si lahko zamislimo, nastaja v možganih, ko ti prepletajo mrežo svojih živčnih povezav.

Prepričani smo, da je tisto, kar se znajde v polju našega zanimanja, celotna resničnost, a v resnici gre le za njen košček, drobec.

Zavest je tisto, česar se zavedamo – to, kako razumemo življenje, kaj mislimo o sebi in drugih. Naši možgani pa smo mi sami. Vsako dogajanje v njih, vsak živčni proces, vsak odziv naših možganov – to smo mi.

To je temeljna iluzija naše psihe: možgani nam narekujejo misli, ki jih nekako »slišimo« v svoji glavi. Vendar mi nismo tisti, ki te misli sliši, temveč tisti, ki jih narekuje. A naš resnični »jaz« v zavesti nima nobenega zastopnika, saj se naši zavesti o njem sploh ne sanja!

Takšna je logika naše zavesti: upira se tehtnemu razmišljanju, kompleksnemu in vsestranskemu raziskovanju ter resničnemu poglabljanju v temo. Raje hitro najde rešitev, oblikuje koncept, ki se zdi dosleden, nato pa se vrne k svoji udobni lenobi.

Naši možgani ne prenesejo negotovosti, protislovja pa zlahka prezrejo. Zarisujejo slepe pege, prikrivajo pomanjkljivosti in skrivajo lastne napake – vse z namenom ohranjanja iluzije, da je svet, v katerem živimo, razumljiv in stabilen.

To je evolucijski namen naših možganov: poenostavljanje raznolikosti življenja v algoritme, urejanje kaosa, ki ga povzročajo dražljaji, osredotočanje zgolj na tisto, kar je pomembno za preživetje.

Ali res živite svoje življenje?

Ali verjamete v usodo? Ali menite, da lahko svojo usodo spremenimo?