Se tudi ti sprašuješ kako živeti polnejše življenje?
Vsak si želi živeti izpolnjeno, a pogosto nas ovire, strahovi in navade zadržujejo v ustaljenih vzorcih. Ključ do polnejšega življenja je zavestno prisoten način bivanja, sprejemanje sprememb in povezovanje s svojim notranjim bistvom. V članku raziskujemo, kako s preprosto spremembo miselnosti, negovanjem hvaležnosti, pristnimi odnosi ter iskanjem strasti in smisla doseči večjo radost in notranji mir. Polnejše življenje ni cilj, temveč vsakodnevna izbira – odločite se zanjo še danes!
Dejstvo, da je tempo življenja ta trenutek hitrejši kot kadarkoli prej, lahko preberemo v marsikaterem zapisu, zasledimo v pogovorih s sogovorniki in lahko začutimo v sebi, ko se vsaj malo ustavimo in zadihamo. Željni po izpolnjevanju ciljev, nalog, svojih in tujih pričakovanj hitimo iz naloge v nalogo, obveznosti v obveznost, iz trenutka v trenutek. Zdi se, kot da nikoli ni dovolj. In morda za nekoga res nikoli ni dovolj.
Vse to bi bilo lepo, če med tem ne bi izgubljali nasmeha na obrazu, žara v očeh, časa za podelitev toplih besed in spodbud drug drugemu. Vse to bi bilo prav, če med tem ne bi, za voljo prej omenjenih zmag, izgubljali svojega zdravja, vitalnosti in življenja. Vzporedno s tem hitenjem pa se mojstrimo tudi v dajanju izgovorov, s katerimi sami sebe prepričujemo tako močno, da vanje začnemo brezpogojno tudi verjeti. Sami sebe potiskamo v krogotok slepljenja, iluzij in lažnih utvar, ki v resničnosti pravzaprav nimajo mesta niti v našem srcu niti v duši. Vsi zadihani hitimo za njim – življenjem, a pozabljamo, da gre on skozi in mimo nas.
Le redko v trenutku prisotnosti zaznamo sebe, svoje občutke in slišimo misli, ki se nam porodijo v glavi. Le redko za res zaznamo življenje v trenutku. To lepoto, preprostost in hvaležnost.
Vsi bomo nekoč prišli do svojega konca – v zmernem tempu ali pa v tempu, kjer prehitevamo sami sebe.
Zato se vprašam, zato te vprašam – ali je vredno? Ali je vredno, da prehitevamo trenutke, ki jih imamo na voljo in lahko v istem trenutku tudi izpuhtijo, kot da jih nikoli ne bi bilo? Ali je vredno, da drage nam osebe, ki jih imamo v svojem življenju, pozdravljamo le bežno, pokličemo le redkokdaj in z njimi odlašamo obljubljeno kavo, vse dokler je enkrat zanjo že prepozno? Je vredno, da za voljo stresnega doseganja priznanj, prilaganja in ugajanja, ne živimo radostnega, veselega, mirnega in izpopolnjujočega življenja?
Marsikateri trenutek ovrednotimo šele takrat, ko le-ta postane spomin.
Da bi to spremenili pravzaprav ne rabimo veliko. Potrebna je le odločitev za spremembo. Nihče ne bo namesto nas živel našega življenja, nihče ne bo namesto nas prevzemal odločitev, nihče se ne bo namesto nas smejal, plesal in pel, če tega ne bomo naredili sami. Nihče ne bo namesto nas doživljal in ovrednotil trenutkov, če jih ne bomo mi sami.
Ni vedno lahko, a se da. Vaja dela mojstra, če mojster izbira delati vajo.
Načinov, kako živeti polnejše življenje z zavedanjem in ovrednotenjem trenutkov je veliko. Različni smo si in zaradi tega ni popolnega recepta. Treba je pri sebi ugotoviti, kaj nas najbolj vrača in obdrži v sedanjem trenutku; morda zavestno dihanje, meditacija, molitev, šport, pisanje in čutenje hvaležnosti za vse, kar zaznamo ter kar nas obdaja. Vsekakor pa je pogovor s seboj bistvenega pomena, kjer je potrebno ugotoviti, katere so naše prioritete in kaj je tisto, ki bogati naše življenje in nas dela življenja polne ljudi. Le s to ugotovitvijo se bomo izognili vse več trenutkom, ki bodo nevede oddrveli mimo nas. Trenutke, v katerih pa bomo zares prisotni, bomo tako lahko živeli dvakrat – enkrat zavestno v sedanjosti in drugič, ko jih bomo s hvaležnostjo podoživljali kot spomin.
Avtor: Sara Manjalli