Knjigarna

Ona in on se zaljubita, poročita, dobita otroka. Sčasoma začnejo njun odnos razjedati drobne zamere, ki grozijo, da bo zakon strohnel. Ljubezen se spremeni v grenkobo, veselje v prepir. Zgodba, ki jo pozna vse preveč parov. Tudi zato je roman Zeruye Shalev obvezno branje za vse pare, saj z izostrenim posluhom odstira težave skrhanih medsebojnih odnosov.

Naama, umiram od žeje, reče, prinesi mi kozarec vode, nimam časa, da bi se zdaj ukvarjala še s tabo, zavreščim, če ne bo Noga prepozna in jaz prav tako, poskuša sesti pokonci, vidim, kako z utrujenimi gibi tipa po postelji, porjavele roke mu drgetajo, obraz ima rdeč od napora in užaljenosti, ko zašepeta, Naama, na morem vstati … Kaj se to pravi, rečem zaprepadeno, te kaj boli? Nič me ne boli, zajeclja, toda ne čutim nog, ne morem jih premakniti, in glas se mu spremeni v prestrašeno cviljenje mladega psa, ne morem.

Ko Udi neko jutro po enem od prepirov presenetljivo ne more vstati iz postelje, se pojavi vprašanje, kaj je vzrok njegove ohromelosti? Zdi se, da je napočil čas, ko se morata mož in žena, Udi in Naama, spopasti s krizo zakonskega življenja in odkopati boleče resnice, ki sta jih v letih skupnega življenja globoko zakopala. Da bi resnici lahko odkrito pogledala v oči, bosta morala najprej poiskati sama sebe…

Mineko Iwasaki, ki so jo slavili kot najuspešnejšo gejšo njene generacije, se je pri rosnih petih letih podala z rodnega doma v svet gejš. Naslednjih petindvajset let je živela življenje, polno neverjetnih zahtev poklica in bogatih plačil. Naučila se je obrednih navad in govorice gejš ter preučevala starodavne umetnosti japonskega plesa in glasbe. Očarala je kralje in prince, najuglednejše gospodarstvenike in mogotce iz sveta zabave in nekateri od njih so postali njeni najbližji prijatelji. Z izjemnim ponosom in odločenostjo si je pridobila sloves ene najbolj cenjenih gejš v zgodovini Japonske in ene od zadnjih mojstric danes izumirajoče umetniške oblike.
V pričujoči knjigi Mineko Iwasaki pripoveduje svojo zgodbo, od zgodnjega otroštva, do intenzivne in hkrati privilegirane vzgoje v Iwasakijevi okiji, prek obdobja, v katerem je slovela kot gejša, in končno do odločitve, da se pri devetindvajsetih upokoji in poroči, kar je naznanilo propad kulture gejš. Mineko oživi lepoto in čudeže Gion Kobuja, kraja, ki je “”obstajal v ločenem svetu, v posebnem kraljestvu, katerega poslanstvo in identiteta sta bila odvisna od ohranjanja častitljive starodavne tradicije””. Opisuje, kako je soobstajal v povojni Japonski, v času, ko je bila dežela priča koreniti preobrazbi iz postfevdalne v moderno družbo.
“”Pojavlja se veliko skrivnosti in neresnic v zvezi s tem, kaj pomeni biti gejša. Upam, da bo moja zgodba v pomoč pri odstiranju resnic in hkrati opis te edinstvene sestavine japonske kulturne zgodovine,”” piše Mineko Iwasaki.
Knjiga, Jaz, gejša, je prva te vrste, saj počasi odstira tančico s poklica gejše. Modro in občutljivo povedana zgodba je resnična zgodba o lepoti in pogumu ter o času in kulturi, ki se le redko odkrijeta pred zahodnim svetom.

MINEKO IWASAKI, rojena 1949., se je začela umetnosti plesa in etikete učiti pri petih letih. Kmalu po tem, ko je postala gejša, so jo razglasili za najboljšo gejšo kjotske četrti Gion Kobu. Na tem položaju je ostala do upokojitve pri devetindvajsetih letih. Danes, pri triinpetdesetih, ima hčerko in z možem živi v kjotskem predmestju…