Vse o vetrnicah – Zbirka Apokalipsa

Robert Mlinarec je predstavnik tistega dela mlade generacije pisateljev, za katerega so značilni nekanonizirani postopki, eksperiment na različnih pripovednih ravneh, čisto poseben pogled na razsuti svet, kjer je vzpostavljanje individuuma mogoče le skozi zmožnost njegove lastne percepcije in s tem organiziranja ali sopostavljanja nekih drugih, samosvojih meril in dimenzijo Tako v zgodbah, zbranih v zbirki V se o vetrnicah, vsekakor odseva Mlinarčeva življenjska in literarna drža, ki se še najbolje izreče v vrinjeni sliki o Andreasu, v zgodbi U6, smer Floridsdorf: Andreasje definitivno iz neke druge zgodbe. Posledično je tudi Mlinarčevo značilno ogibanje eksplicitni angažiranosti, ki v literaturi nekako ciklično dobiva na veljavi (tudi na Slovenskem) in katere intenzivnost je pač odvisna od socialno politično vojaško ideološkega ozračja v svetu (in doma). Ko pa se le loti tovrstnih tem, jih podaja v metaforah, ki so včasih kar cele zgodbe same (Mala privatna vojna; Metro). Redka .so luci dna razgaljanja ran sveta (ki so tudi rane njegove domovine), kot na primer v predzadnjem odstavku zgodbe Smrt na Švedskem (. . . Hrvaška. Prelepa dežela brez lwntinuitete, polna vroče krvi, lejer je skoraj nemogoče, da bi vsaj eno gene¬racijo zaobšla vojna, pregon ali tujina. Najtežje pa je stalno izgubljati ljudi oo.).
V naslovu knjige je izpostavljen že pregovorni motiv iz don Kihotovih prigod, vendar vetrnice tu…