“Vročica tresljajev duše” je knjiga, ki ni le zbirka besedil – je popotovanje skozi najgloblje plasti ženske duše.
Avtorica Lucija Mulej, priznana antropologinja, pesnica in duhovna mentorica, v tem izjemnem delu združuje poezijo, meditacijo in terapevtsko introspekcijo v besedah, ki zdravijo, pretresejo in preobrazijo.
Ta knjiga je namenjena vsem ženskam, ki so ljubile, bile ranjene, zapuščene – a se niso zlomile. Vsebuje ljubezenska pisma, kontemplativne koane in globoke uvide, ki razkrivajo resnico o odnosih, ženski energiji, moči intuicije in poti nazaj k sebi.
📘 Vsako poglavje te vabi, da začutiš svojo telesnost, čustveno inteligenco in duhovno bit.
💬 Vsaka stran diha z resnico, ki presega klišeje in tiho kliče po tvojem prebujenju.
🔥 To je knjiga, ki jo čutiš – ne le bereš.
Idealna za vse, ki iščejo avtentično literaturo o ljubezni, samospoštovanju, osebni rasti in ženski transformaciji.
Popolna za terapevtska srečanja, ženske kroge, darila iz srca ali osebno refleksijo v večernem miru.
Če si pripravljena stopiti v svojo svetlobo, je to knjiga, ki jo iščeš.
Lucija Mulej v tem delu uteleša slog umetniške, mistične, čutne in duhovne pisave, ki presega žanrske okvire. Njeno pisanje ne le nagovarja, temveč prebudi, zaznamuje in preoblikuje bralca. Skozi “vročico tresljajev duše” ustvarja literarni obred preobrazbe.
Vročica tresljajev duše” – knjiga, ki ne govori, temveč zažari
Lucija Mulej, doktorica znanosti, poslovna antropologinja in uveljavljena avtorica, v svoji novi knjigi Vročica tresljajev duše ne piše zgolj besed – temveč zariše ognjevito potovanje skozi ljubezen, izgubo, preobrazbo in notranji preporod.
Gre za izjemno zbirko ljubezenskih pisem, ki pa niso namenjena drugim – temveč najprej sebi. Avtorica razkriva boleče, nežne in suverene odtenke ženskega bitja, ki se skozi izkušnjo ranljivosti preobrazi v svetlobo. Knjiga združuje poezijo, esej, filozofijo in intimno izpoved, v središču pa utripa ena sama resnica: ljubezen ni zgolj odnos, temveč preobrazba.
Kaj lahko pričakujemo kot bralci?
Besedilo, ki ne ponuja odgovorov, temveč postavlja vprašanja – “koane” – ki vodijo v notranjo tišino in stik s seboj. Prepoznali se bodo vsi, ki so kdaj ljubili preveč, čakali predolgo, in tisti, ki iščejo pogum, da zasijejo v lastni celovitosti. To ni priročnik za odnose – je ogledalo duše v stanju gorenja.
Zakaj jo prebrati?
Ker bo bralca vznemirila. Ne z dramatičnostjo, temveč s subtilno močjo iskrenosti. Ker vsak stavek nosi svetlobo, ki prebija tišino. In ker bo vsak, ki jo prebere, v njej našel del sebe – tisti del, ki ne molči več.
O knjigi bolj poglobljeno:
Avtorica piše z mistično, ranljivo in suvereno noto. Glas pripovedovalke je introspektiven, hkrati pogumen in duhovno prebujen. Prevladuje osebno-izpovedni ton, občasno prehajajoč v kontemplativno-duhovno razsežnost. Uporablja nagovore in vprašanja, kar ustvari občutek intimnega dialoga s seboj in z bralcem. Prisoten je nežen upor proti površinskosti in kolektivnim iluzijam ter jasno izražena potreba po resnici, avtentičnosti in svetlobi.
Besedišče je bogato, senzualno, duhovno in metaforično. Uporabljene so arhetipske podobe (ogenj, voda, tempelj, senca, svetloba), čutni izrazi (dotik, koža, dih), filozofski pojmi (resnica, jedro, prisotnost), in pogoste metafore za duševna stanja. Ponovno se pojavljajo izrazi kot: “jaz sem,” “svetloba,” “dotik,” “tempelj,” “prosojnost,” “ženska” – kar kaže na konzistentno, ritualno motivno mrežo.
Ritem besedila je ritualen, valovit in reflektiven. Besedilo se giblje počasi, z namenom, kot bi želelo vsako misel ohraniti v prostoru in času. Ponavljanja, pavze, verzi in “koani” ustvarjajo meditativni tempo, ki bralca spodbuja k počasnemu branju in notranji kontemplaciji. Vsaka misel deluje kot samostojna enota zavesti – skoraj kot aforizem ali mantro.
Prevladujeta globoka ranljivost in suverenost. Besedilo je emocionalno zelo nasičeno: v njem odzvanjajo bolečina, hrepenenje, osvoboditev, jeza, milina, ekstaza in spokoj. Ton ni nikoli ciničen ali hladen – vedno ostaja topel, iskanjski, iskren. Avtorica raziskuje sence, zlomljenost in ponovno rojstvo z občutkom, da je tudi bolečina sveta.
Vsebinski slog je filozofsko-poetičen, duhoven, terapevtski. Gre za zbirko ljubezenskih pisem sebi, kjer se prepletajo elementi osebne izpovedi, duhovne literature in poezije. Uporaba koanov daje tekstu zenovski pridih in razširja horizont onkraj osebne izkušnje. Delo je strukturirano ne linearno, temveč kot spirala poglabljanja – vsaka enota odpira novo plast zavesti.
Lucija Mulej v tem delu uteleša slog umetniške, mistične, čutne in duhovne pisave, ki presega žanrske okvire. Njeno pisanje ne le nagovarja, temveč prebudi, zaznamuje in preoblikuje bralca. Skozi “vročico tresljajev duše” ustvarja literarni obred preobrazbe.
