Potoccov lirski govorec se v zbirki Via Francigena v enaki meri podaja na duhovno in posvetno romanje, ki se nepričakovano prepletata v vsakdanjem. Tako se mu na romarski poti odprejo vpogledi v resničnost človeških odnosov, ki jih določata predvsem približevanje in oddaljevanje od ljubezni, in osamljenost človeške eksistence; po drugi strani pa se med čisto vsakdanjimi opravili, denimo ob nakupu solate na tržnici, najbolj zavezujoče pokaže njegovo mesto na preseku družbene horizontale in eksistencialne vertikale. Tudi zato je Potocco tako skrben opazovalec minljivih, a za posameznika pomembnih človeških usod.
Potoccova poezija je izpisana v tekočem pripovednem slogu, vendar natančno in z izrazitim humanističnim sentimentom, preko katerega išče in skrbi za krhko ravnovesje prisotnosti in odsotnosti.
Mnenja
Počisti filtreZaenkrat še ni mnenj.