Vertikalna poezija

Če je čas linija, ki poteka horizontalno od rojstva do smrti, potem je pesništvo Roberta Jurroza pisano proti času. Juarrozove pesmi čas prebadajo pod pravim kotom kot vertikale, se s časom in njegovo biografičnostjo sicer hranijo, a le, da bi dogodke, javno in zasebno, vedenja, zgodovino na koncu spremenile v kristale čistega uvida. V čistost vertikal. Juarrozovo vprašanje ni, kako zadržati čas, ampak, ravno nasprotno, kako stopiti v samem času onkraj časa, ki je hkrati vprašanje o razmerju med pesništvom in notranjim, duhovnim svetom človeka. Nujno je zato, da v življenju pesnika, ki živi v senci tega vprašanja, postane njegova poezija vse bolj osrednja oblika njegovega življenja, luč, ki meče senco, ki pada po sami luči…