.Sonce – Poezija slovenskih jezuitov

Vladimir Truhlar je ob neki priložnosti dejal, da je samo
pesnik lahko pravi teolog. Če njegove besede razumemo dobesedno, potem moramo priznati, da razodeva jo globoko resnico: pesnik naj poje in igra Bogu, ga slavi in odkriva v vsem njegovem stvarstvu.
Človekova duša je posebej občutljiva in dojemljiva za Lepoto, ki je ena sama, ni je mogoče vliti v ta ali oni “”umetniški kalup””. Prav zaradi tega lahko poezija odkriva človekove globine, tenkočutnost njegove duše, vso bolečino njegovega doživljanja, kozmičnost, a hkrati skrivnost nevidne ga Boga, njegove lepote, šepet njegove tihote, neizrekljivost njegovega imena.
Mnogi “”diagnostiki”” sodobnega časa ugotavljajo razklanost med vero in kulturo. Če za področje vere velja, da si prizadeva ohraniti stik s kulturo, pa je za področje kulture značilno, da skuša dokazati svojo “”avtonomijo”” v odnosu do vere. V tej pesniški zbirki pa je čutiti pristen dialog vere in kulture, ki teži k spoznanju Kristusove navzočnosti v različnih človekovih izkušnjah, tudi v poeziji.
Ob tej priložnosti izrekam iskreno zahvalo dr. Mariji Stanonik, pobudnici in urednici te pesniške zbirke. V slovenskem prostoru že poznamo izraze, kot npr. katoliško leposlovje, jezuitsko gledališče; morda bomo lahko nekega dne govorili tudi o jezuitski poeziji. Pesniška zbirka, ki prihaja med nas, želi hiti predvsem oznanjevalka veselega oznanila odrešenja, ob kateri človekovo srce ne more ostati ravnodušno, temveč zapoje v vsej iskrenosti in domačnosti…