Krščanska filozofija

Krščanstvo

Za avtorja je ključna ugotovitev, da je krščanska filozofija na novo odkrila človekovo subjektivnost. Krščanstvo, ki so ga prvi verniki razumeli kot pot, je po svojem osnovnem poslanstvu še ena izmed filozofskih šol v antiki, ki so bile hkrati religiozno pogojene. Kljub temu pa se krščanstvo ni zadovoljijo zgolj s to uvrstitvijo ob bok drugim tradicijam, temveč je imelo namen postaviti krono na celoten razvoj dotedanjega antičnega mišljenja.

To pomeni, da se krščanski filozofi prvih stoletij želijo ločiti od antične filozofije na ta način, da gre za razliko v stopnji. Šele pozneje je zgodovinska znanost to razliko razumela v kvalitativnem smislu, kar pa je očitna moderna konstrukcija in ne sledi resničnemu duhu tedanjega razvoja.

Prav nasprotno bi lahko rekli, da prihaja antika s krščanstvom sama k sebi, saj v njem končno najdeva svoje resnično bistvo. V tem smislu igra ključno vlogo platonizem, ki so ga mnogi krščanski avtorji posvojili za svojega in ga umestili v razvoj odrešenjske zgodovine. Novoplatonisti so namreč Platona razumeli kot novega Mojzesa.

Na ta način se tudi osnovna tema notranjega človeka v krščanski filozofiji pojavi pod vplivom Platonske misli oziroma delno tudi pod vplivom stoe. Glavna naloga take filozofije je vzgoja notranjega človeka. Notranji svet ravno povezuje antični in krščanski svet med seboj. Krščanstvo je to idejo torej povzelo in jo razvilo do te oblike, da je preživela tudi v prihodnje.

S svojim je razumevanjem človekove zavesti in volje, pa tudi glede moralnega čuta in ne nazadnje božanske človekove podstati, je krščanska filozofija v prvih šestih stoletjih po Kristusu postavila temelje duhovnemu življenju vseh prihodnjih stoletij. Razumevanje subjektivnosti nikoli ne more iti mimo teh uvidov.