Smrtne razlike – Zbirka Apokalipsa

Srknil sem požirek kave. Dolgo sem brska1 po knjigah, da bi našel kakšno pesem kakšnega znanega pesnika, ki bi jo navedel kot uvodni citat, z namenom, da bi s tem označil za Smrtne razlike, zbirko pesmi Alda Žerjala, širše mesto in jo postavil tja, kamor spada, kjer bo stala čez mnogo let. Nič nisem našel, ker sem takoj pomislil, da je najbolje začeti z verzi iz njegove knjige. Z njegovimi. Ker mislim, da gre za nekakšen tehnični napotek, kako jih brati, tudi sam priznam, da sem imel na začetku težave. Še sanjalo se mi ni, o čemje tu govor, kot kdo, ki vdre v tuje sanje in mora najprej spoznati barve v tujem svetu, prepoznati ptice na vejah in njihove ostre obrabe, ki jih skrivajo pod trepalnice kot sramežljive deklice. Podobe so se mi izmikale, le tu pa tam so mi dovolile, da sem za hip uzrl neko sled, sled nekega jutra, groze, komaj izrečene prizadetosti. A že v naslednjem hipu so se podobe potuhnile, se zaprle v kamen, trde kot brezizrazen monilit, »zapete besede«, kot Žerjal zapiše v pesmi Kriva knjiga. Nič nenavadnega, sem pomislil. Spomnil sem se na kraške domačije, na dvorišča in hiše, obdane z visokimi zidovi. Da jih ščitijo pred burjo, pravijo Kraševci. A meni se zdi, da gre za nekaj več. Za skrivanje, zapiranje za zidove, varovanje zasebnosti. A kot človek, ki hodi po kraških vaseh, včasih skozi na široko odprt vhod pogleda v notranjost dvorišč, na tiste s cvetjem okrašene balkone, na presenetljivo…