Drago Jančar poleg romanov, dram in kratkih zgodb piše še literarne refleksije, najpogosteje ob knjigah ali gledaliških predstavah, občasno pa tudi o splošnih estetskih vprašanjih o literaturi in njenem položaju v svetu.
Zbirko esejev, ki se ukvarjajo z literarnimi temami, z naslovom Privlačnost praznine je izdal že leta 2002, tokrat pa je zbral razmisleke o pisanju in pisateljevanju iz zadnjih let. V njih se ukvarja deloma z romani, pesništvom in dramami drugih avtorjev, izrazita pa so tudi avtorefleksivna besedila, v katerih opisuje družbene in osebne okoliščine svojega pisateljskega razvoja.
A tudi kadar piše o Ivu Andriću ali Josephu Rothu, Niku Grafenauerju ali Andreju Hiengu, je njegova obravnava subjektivna, povezana bodisi z dojemanjem njihove estetike, zgodovinskega konteksta ali celo povsem osebnimi spomini. Iz trinajstih premislekov je mogoče razbrati zanimive obrise pisateljevega pogleda na literarno umetnost in smisel pisanja.
Mnenja
Clear filtersZaenkrat še ni mnenj.