Shizofrenija

Pred nami je roman o soočanju s shizofrenijo; pri nas tovrstnega leposlovja ni veliko, zlasti ne napisanega na način, ki lahko doseže širše bralstvo. Podpisani je leta 2006 tozadevno spisal roman Domen Fras, ki se na intertekstualni način romana absurda dotika osebne izkušnje s paranoidno shizofrenijo, zato je tale knjiga takoj vzbudila zanimanje. O duševnem zdravju se pri nas še vedno vse premalo govori, še vedno je precej stigmatizacije in odrinjenosti, pričujoča knjiga pa je, upajmo, korak naprej v ozaveščanju širše javnosti. Benjamin, kot zapiše Žiga Valetič v spremni besedi, ni en sam, pri dokončnem nastanku romana so figurativno sodelovali vsaj trije; prvi je avtor sam, drugi njegov prijatelj, ki je rokopis teksta prenašal v računalnik, tretji pa pisec spremne besede, ki je naposled poprijel z obema preostalima, da je knjiga pred nami takšna, kot je.

V Benjaminovi zgodbi ni anahronističnega absurda kot v Domnu Frasu, je pa zagotovo prisotna “literarna filmičnost”, kot jo poimenuje Valetič. Kot bralec lahko pritrdim, da se skozi Okornovo Ano sprehajam z berljivo naglico, ki pa na svoji najbolj nagli točki vedno znova prisili bralca, da se ustavi. Priljuden slog zgodbe bo pritegnil tako mladostnike, ki bi jih utegnila nagovoriti na način soočanja z “nelepim svetom”, ki pa je s svojo tekočo filmičnostjo obvladljiv in empatičen, kot tudi tiste bralce, ki v svoji bralski zvedavosti pogrešajo določene teme, a ob tem knjige ne želijo prehitro odložiti. Temni pol zgodbe je zapisan drugače, bolj cinemaskopsko; če pa se to morda sliši preveč preprosto, naj vas pomirim: ničesar v pričujočem romanu ni zares preprostega. Bolezen ni nikoli preprosta in tudi če vas ta ali ona usoda privabi, ker je podana na tak ali drugačen način, brez vsevdiljnih klasično omorjenih onotoloških prevpraševanj, še ne pomeni, da boste knjigo na koncu odložili brez tuhtanja. Nasprotno; veliko uslugo si boste naredili, če boste ob njej temeljito razmišljali.