Veliko stvari me še zmeraj osuplja, pa čeprav sem že presegla prag šestdesetih. Neprijetno sem presenečena in iznenadena, ko pristopijo k meni ljudje in izjavijo, da so kristjani. Samodejno se odzovem: “Že?” Zdi se mi namreč, da prizadevanje za krščansko naravnanost traja vse življenje.
Menim, da enako velja za budiste, muslimane, jainiste, žide in taoiste, ki se trudijo živeti po svojem prepričanju. Idiličnega stanja ni moč doseči in zadržati za večno. Vzhičenost je namreč v iskanju …
ODLOMEK IZ KNJIGE:
Kot otrok sem živela v Stampsu v Arizoni pri babici, ki je imela poseben odnos do kupcev, znanih po tarnanju, ki so stopili v njeno trgovino. Kadar koli je zagledala, da prihaja kak nergač, me je poklicala ne glede na to, kaj sem počela, in mi zarotniško šepnila: “Sestra, pridi noter. Pridi.” Seveda sem jo ubogala.
Babičino običajno vprašanje je bilo: “Kako si kaj, brat Thomas?” In prišlek je odvrnil: “Nič kaj dobro.” V njegovem glasu je bilo jasno zaznati jamrajoč prizvok. “Nič kaj dobro, sestra Henderson. To poletje, saj veste. Ta poletna vročina. Zoprna je. Tako strašno je zoprna. Do skrajnosti me izčrpava. Sovražim vročino. Ubija me.” Babica je stoično prekrižala roke na prsih in zamrmrala: “Mhm-hm-hm.” In ostro me je ošinila s pogledom, da bi se prepričala, ali sem slišala jamranje.
Kdaj drugič je kak nergač mevžasto potožil: “Sovražim oranje. Ta zbita zemlja je še zabita povrh in mule so tako trmaste… Butaste. Ubija me. Nikoli ne bom preoral do konca. Roke in noge me bolijo in prah mi gre v oči in v nos. Ne zdržim več.” In babica, spet s prekrižanimi rokami na prsih, je zamomljala: “Mhm-hm-hm,” me pogledala in pokimala.
Kdaj drugič je kak nergač mevžasto potožil: “Sovražim oranje. Ta zbita zemlja je še zabita povrh in mule so tako trmaste… Butaste. Ubija me. Nikoli ne bom preoral do konca. Roke in noge me bolijo in prah mi gre v oči in v nos. Ne zdržim več.” In babica, spet s prekrižanimi rokami na prsih, je zamomljala: “Mhm-hm-hm,” me pogledala in pokimala.
Brž ko je nergač zapustil trgovino, me je poklicala predse in izrekla besede, ki mi jih je, kot se mi zdi, ponovila vsaj tisočkrat. “Sestra, si slišala, nad čem nergata brat Nič-kaj-dobro in sestra Preveč-dela? Si slišala?” Pokimala sem. Nadaljevala je: “Sestra, širom po svetu so sinoči ljudje legli k počitku, revni in bogati in beli in črni, a se nikoli več ne bodo zbudili. Sestra, tisti, ki so mislili, da bodo zjutraj vstali, ne bodo nikoli več pokonci in njihove postelje so postale hladne pare in njihove odeje so se spremenile v mrtvaške prte. In ti mrtvi ljudje bi dali kar koli, kar koli za borih pet minut tega vremena ali deset minut oranja, nad katerim je tisti človek godrnjal. Zato pazi, da se ne boš nikoli pritoževala, sestra. Če ti kaj ni všeč, spremeni, če ne moreš spremeniti, spremeni način razmišljanja o tem. Ne tarnaj.”
Pravijo, da nam je dano nekaj redkih življenjskih učnih trenutkov. Tiste med tretjim in trinajstim letom sem doživela v babičini družbi. Tarnanje ni le nespodobno, ampak tudi nevarno. Zlahka opozori zver na žrtev, ki je v bližini.
Saša –
Izredno delo neverjetne avtorice, ki prepleta preteklost z današnjim dnem. Priporočam