Julius Winsome

Julius Winsome, ki sam s psom živi v odročni koči sredi gozda, spominja na pusto zimsko pokrajino okrog sebe: odmaknjeno, izpraznjeno, zagonetno. Ko lovci ubijejo njegovega psa Hobbesa, z neprevidnostjo – ali morda brezsrčnostjo? – nesluteno razburkajo Juliusovo nestalno nrav. Izguba ga odpahne v samost, ki se potlej preobrazi v otožje, maščevalnost in (nekoč) nasilje.

Navidez suh jezik mojstrsko (iz)pisanega romana strga z grenkega dna. Pisateljeva nit previdno podrhteva – mikavno čudaška senzibilnost in le težko oprijemljiva sestavina vznemirjene duševnosti gradita dih jemajočo atmosfero.

Vsakdo, ki ima kako žival, ve, kaj vse dobi od nje – zaveda se tudi, da okrog sebe nima prav veliko ljudi, o katerih bi lahko rekel enako. Take brezpogojne ljubezni je deležen tudi Julius Winsome, samoten, blag moški z veliko ljubeznijo do cvetja in književnosti, zlasti do Shakespeara, ki po očetovi smrti in ljubezenskem razočaranju deli življenje s psom Hobbesom. In vsakdo, ki ima žival, ta pa se lepega dne privleče domov poškodovana ali pa zaradi mučenja celo umre, ve, da mu v tistem hipu po glavi roji en sam stavek: Ubil bi ga! Ta notranji glas seveda utišamo. Tudi sama sem ga. Julius ga ne more.

Delo govori o mnogih ljubeznih in prav toliko razočaranjih, spada pa med tista, ki jih je nemogoče opisati z enim, dvema, tremi pridevniki. Enako nemogoče je z eno, dvema, tremi besedami opisati čustva, ki jih vzbuja v bralcu, pa naj mu med branjem v naročju leži kosmati prijatelj ali ne. Vsekakor ponuja nepozaben bralski užitek, ki pa je mestoma tudi na moč grenak, boleč, že kar mučen. Pretresljivo vsebino ovija odmerjen, izbrušen slog, ki doseže, da lahko po tistem, ko knjigo odložimo, bralsko izkušnjo označimo z eno samo, čeravno izrabljeno besedo – biser. Tihi glas, s katerim mojstrsko govori Gerard Donovan, še dolgo odzvanja v nas.