Druga resničnost

Stal je kot okamenel in nas gledal. Roke je držal ob sebi, kakor da bi se oklepal nekakšne ograje. Njegova drža je bila res nekaj enkratnega; telo jebilo videti tako lahkotno in krhko. Pomislil sem, da je z naglavnim trakom, s peresi, s temnim pončem in z bosimi stopali najlepši človek, kar sem jih kdaj videl.

Pot srca ni samo pot neprestanega opazovanja samega sebe in mističnega leta, pač pa pot združevanja radosti in trpljenja tega sveta. Ta svet, kjer je vsak med nami na molekulski ravni povezan z vsemi ostalimi čudovitimi in aktivnimi manifestacijami obstoja; ta svet je bojevnikovo resnično bojišče…