O poeziji Petra Semoliča ni mogoče govoriti šele od zbirke Hiša iz besed naprej, čeprav je skušal ob njej rimbaudevsko presekati življenjsko nit svojega pesništva.
Pesnik svojega lastnega zvena ne more utajiti: spet vrnjeni glas iz Tamariše, glas prvega cikla Balada o barju, je ne samo pustil kroge na vodi, ampak je splaval na površje kar v naslov, s svojimi tihimi barjanskimi požari, naseljenimi na večernih robovih, in s svojo vlažno samoto, v kateri skriti klic le za hip zablisne.
V razsrediščenem krogu naselitev časa, kamor so vtisnjeni elementi, sta zmrzal in odjuga, zemeljska odseva brajanskih ognjev in voda, živa in velika vladarja; odsev jima vrača skoraj sram lastnega trajanja pred zavestjo o minljivosti. (Besedilo na zavihu Barbara Pogačnik)
Mnenja
Počisti filtreZaenkrat še ni mnenj.