11

Življenje

Namreč, šele ko je uničeno vse, kar se lahko uniči, se pokaže neuničljivo, ki je obenem najbolj krhko.

Bolečina, ki jo tako močno čutiš, da ni več bolečina.

In ko se Komeljeva poezija sprašuje o možnosti kakršnekoli alternative, razkriva dvom v vsakršno afirmativno razumevanje nekega onkraj, obenem pa njen glas – ki ga tokrat posaja tistemu, ki sam ne more (več) peti – seže, paradoksalno, natanko tja.

Živimo, ampak ne življenja.

Nihče si ne lasti življenja, ne pusti se instrumentalizirati.

Zato Komeljev govorec v svoji značilni gesti ne zgolj poetičnega upora vzpostavlja razliko med življenjsko zgodbo in življenjem samim, pri čemer je človeškost tisto, kar predstavlja skrivnostni presežek vsote vseh delov.