Intervju Romi Neustadt

Romi Neustadt, avtorica knjige Prekleto, lahko imaš vse, a ne vsega hkrati

Romi, zakaj ste napisali svojo knjigo, kaj jo je navdihnilo?  Romi Neustadt: Ženske imamo nerealna pričakovanja do sebe, kdo naj bi bile, koliko naj bi dosegle in kako naj bi bile pri tem videti. Vse si želimo biti vse za vse ljudi, nalagamo si vse več opravkov na ramena. Smo pod stresom, izčrpane, imamo se za zgube, zato se ne lotimo stvari, ki bi jih res rade počele. Ampak imam odlično novico: to se da popraviti. Če želimo imeti vse, ne smemo več početi vsega.  Vse to sem morala spoznati na lastni koži. Moj posel se je razcvetel ravno takrat, ko sem imela doma dva majhna otroka, zato bi morala po svojem mnenju početi še bistveno več stvari. Kar pomnoženo. Nisem imela občutka, da imam jaz vajeti nad svojim življenjem v rokah, ampak da ima ono vajeti nad menoj v rokah, sledil je živčni zlom. Čeprav sem imela veliko dela, sem spoznala, da si moram vzeti nekaj časa zase in se v tišini dokopati do rešitve. Tako sem začela zbirati in pripravljati orodja, s katerimi sem si lahko ponastavila barko svojega življenja v pravo smer. Domislila sem se načrta, po katerem živim, da res namenjam čas stvarem, ki se meni zdijo pomembne, in se neham ukvarjati s stvarmi, ki se mi ne. Tako sem si zgradila življenje s svojim VSEM. Vedela sem, da moram napisati knjigo, da bo moj načrt na voljo vsem ženskam.

 Kaj porečete na teorijo, da ženske ne morete biti dobre matere in uspešne poslovne ženske obenem? 

Romi Neustadt: Če mene vprašate, je ta izjava eno navadno sranje. Ta kot punčica očesa razdelani popolni instagramski svet, v katerem živimo, je tako neverjetno popačil pojmovanje ‘dobre matere’. Nemogoče postane vse skupaj takrat, ko mame skušamo narediti vse, pomagati otrokom pri domačih nalogah, pomagati v šoli, se udeleževati vseh športnih vadb in podobno. Mislim, da v glavi razumemo, da naš otrok ne bo opolnomočen, varen in srečen, če bomo počele vse v njegovem življenju. Ampak na mame se tako zelo pritiska. In, roko na srce, občutki krivde nas ne mučijo, ker bi nas skrbelo, da narobe vzgajamo otroke, ampak ker nas je strah, da bi nas sodile druge mame, naše mame, pedagogi, trenerji, družba. A če ostanemo zveste svojim prioritetam in ciljem, ne samo v zvezi z materinstvom, ampak tudi v zvezi z vsemi deli življenja, če se nehamo ukvarjati s stvarmi, ki nam ne služijo, ali jih poverimo komu drugemu, je mogoče biti mama in uspešna poslovna ženska v eni osebi. Le kaj je boljši zgled otrokom kot izpolnjujoče in pristno življenje? 

Pomembno si je priznati tudi, da veliko delodajalcev meče polena pod noge ženskam, ki ne morejo biti zlahka in dobre mame in poslovno uspešne ženske. Upam, da je nedavna pandemija delodajalcem pokazala, da se bolj prilagodljiv način dela obnese in da mame, ki delajo, potrebujejo več možnosti v življenju. 

Ali bi pisali o istih stvareh, če bi pisali za moške?

Romi Neustadt: Veliko moških mi je povedalo, da jim orodja, viri in spremembe miselne naravnanosti v moji knjigi zelo pomagajo v življenju. Nenazadnje vsem ljudem, ne glede na spol, pomaga spoznati, kaj nam je res pomembno, kako vse to dati na prvo mesto in si zastavljati cilje, ki nam služijo v življenju. Me je pa presenetila izjava moških bralcev, da zaradi knjige bolje razumejo svoje žene in punce in sodelavke. 

Ali mislite, da imamo težave z uravnotežanjem moške in ženske energije? 

Romi Neustadt: Ne, mislim, da imamo težave, ker ženske ves čas počnemo stvari, ki naj bi jih počele. Ženske mečemo toliko časa skozi okno za stvari, ki naj bi jih počele. Zato ne živimo, kot bi si želele. Kakšna škoda! Sama bi si za ženske povsod želela, da raje ugotovijo, kaj jim je pomembno, kakšnega življenja si želijo. Tako bodo spoznale, kaj naj bi počele (N-je), in N-je vrgle na smetišče zgodovine. 

Zakaj se po vašem mnenju toliko žensk težko osredotoča? 

Romi Neustadt: Prvič, ker si po mojem mnenju ženske ne vzamemo dovolj časa za spoznanje, kaj nam je v življenju zares pomembno. Kot pišem v knjigi, sem se tudi sama šele pri 42 vprašala o svojih prioritetah v življenju. Saj nisem niti vedela, po čem se prioritete razlikujejo od ciljev! Saj za to ne rabiš veliko časa, ni ti treba na konferenco ali odmik. Lahko si tudi doma. Samo vsako leto si je treba podariti nekaj ur in jih prevetriti vsako četrtletje. 

Drugič, ženske mečemo toliko časa skozi okno za stvari, ki naj bi jih počele. Zato ne živimo, kot bi si želele. Kakšna škoda! Želim si, da bi vse ženske nehale ves čas početi stvari, ki naj bi jih počele, in se raje ukvarjale s svojimi prioritetami! Zato morate ugotoviti, kaj vam je zares pomembno, kakšnega življenja si želite. Prepoznajte vse stvari, ki naj bi jih počele, nato pa čeznje naredite križ. 

Tretjič: mislim, da si ženske ne organiziramo dovolj koledarja svojega življenja. Sama rada učim sistem, ki ga uporabljam, in je na voljo tudi v knjigi. Vzeti si je treba samo pol ure enkrat na teden in nekaj minut ob koncu vsakega dne. Vsi ugovori, češ da za to nimate časa, so iz trte zviti. Če ste proaktivne in disciplinirane, če se vsak dan držite svojega urnika, prihranite veliko časa in ohranite nadzor nad svojim življenjem. 

Rekli ste, da je treba biti pristen, ampak je videti, da to še zdaleč ni mačji kašelj. Zakaj? 

Romi Neustadt: Pristno življenje nam zažene strah v kosti. Pristnost terja dobršno mero poguma, ker nas primora v ranljivost. Veliko ljudi, tudi jaz, je le stežka pristnih, ker ves čas menimo, da smo prevaranti, na smrt nas je strah, da bo nekdo ugotovil, da se nam večino časa niti sanja ne, kaj počnemo. Kar se samo še potencira z igro sočutja, ki jo vsi igramo na spletu in v glavi. 

Kadar smo s seboj nezadovoljni oziroma nismo prepričani v svoje odločitve, se raje primerjamo z drugimi ljudmi. Enako velja tudi takrat, ko sicer ugotovimo, kaj bi radi od življenja in čemu se moramo posvetiti, če bi to radi dobili, a obtičimo na mestu. Ujetniki igre sočutja smo preveč ohromljeni s svojimi občutki, da si tega ne zaslužimo. Nekaj vem: bolj ko sem živela svojo resnico, bolj pristna ko sem si dovolila biti, boljše sem živela. Prav to sem opazila tudi pri svojih prijateljicah in sodelavkah. 

V knjigi pišete o strahovih, nam lahko poveste, kaj je vas skrbelo? In kako ste se spopadli s svojimi skrbmi? 

Romi Neustadt: Mentorica sem bila že več tisoč drugim ženskam, ki se enako kot jaz bojijo marsičesa. Bojimo se neuspeha, bojimo se uspeha, bojimo se sodb, bojimo se, da nismo dovolj, bojimo se, da v življenju ne bomo dobile stvari, ki si jih zares želimo. Vsi strahovi nas lahko ohromijo in nam uničijo fokus. Sama ljudi naučim treh korakov za spopadanje s strahovi: 

1. Prvi korak je prepoznati, ko strah pokaže zobe, in ga poimenovati. Če želimo premagati strah, se moramo z njim soočiti.

2. Drugi korak: vprašajte se, kaj je najslabše, kar se lahko pripeti. Ne, kaj bi bilo hipotetično najslabše, kar se lahko zgodi, ampak kar veste na podlagi resničnih dejstev. Večinoma je resničnost bistveno manj grozna/srhljiva/katastrofalna, kot si predstavljamo v glavi.

3. Tretji korak: domislite se mantre, s katero boste razglasili, da strah ne bo zmagal in da boste delovali njemu navkljub. Poskusite OSTRAH. Pri vas lahko to pomeni, da se boste borili proti njemu. Meni pa to pomeni nekaj bolj robatega. Je bistveno več kot samo pametni ključnik na Instagramu. Je bojni krik, ki pove, da imate vi moč v rokah. Naučila sem ga tudi otroka, res mi je všeč, ko razglasita OSTRAH nečemu, česar se bojita. 

Zakaj je ljubezen tako pomembna? Je govora tudi o ljubezni do sebe? 

Romi Neustadt: Želim, da se ženske vzljubimo. Tako dobro nam gre od rok zasipavati vse druge ljudi in stvari z ljubeznijo, kar potopimo se vanje. Če pa želimo imeti vse, moramo imeti najraje sebe, kar ni samovšečno ali narcisoidno, ampak nujno potrebno. Če razglasimo svoje resnične želje in nato damo vse od sebe, da se nam uresničijo, si najvišje izrazimo ljubezen. Ne ozirajte se na mnenje drugih ljudi, bodite pripravljeni reči ne vsem in vsakomur, ki ni pravi za vas. Vzemite si čas zase. 

Se imate za uspešno in izpolnjeno žensko? Ste zadovoljni z vsemi okoliščinami v svojem življenju? 

Romi Neustadt: Sem pristna in izpolnjena. Kar pa se ni zgodilo čez noč. Vse, o čemer pišem, počnem ves čas. Moja knjiga ni zapis, ki ga enkrat prebereš in je to to. Je vodnik za življenje, upam, da se bodo bralci in bralke k njej vedno znova vračali. Ker smo vsi ‘nedokončano delo’. Tudi jaz zaidem s prave poti, spet začnem početi stvari, ki naj bi jih počela, se primerjati z drugimi, pahne me v stare navade. Potem pa se vrnem k stvarem, za katere vem, da se obnesejo – k miselni naravnanosti, strategijam, navadam -, in si življenje spet napolnim z vsem, kar bi rada JAZ. Vse to učim tudi otroka, da bosta izpolnjena in opolnomočena ter uresničila vse svoje potenciale. 

Ali lahko kmalu pričakujemo novo knjigo in o čem bo v njej tekla beseda? 

Romi Neustadt: Obe knjigi sta bili hud podvig. Napisala sem ju, ker sem menila, da bi delala drugim medvedjo uslugo, če bi svoje izkušnje in orodja zadržala zase, namesto da bi z njimi pomagala drugim ljudem. Ko bom spet mislila enako, sem prepričana, da bom z veseljem spet segla po peresu. A dotlej imam veliko dela z drugimi stvarmi: moj posel še vedno hitro raste, rada se pogovarjam s svojo skupnostjo #SestrstvoKiImaVse prek bloga in novičnika. Veliko dela imam tudi s svojima otrokoma, ki bosta jeseni prvič sedla v srednješolske klopi, kar pomeni, da bo še bolj veljalo, da ura teče in nič ne reče. Sama res živim v skladu s svojimi nasveti in se res želim posvečati stvarem, ki so mi zares pomembne. Čeprav me bodo ljudje morda prosili za še kakšno knjigo ali bom sama mislila, da bi jo morala napisati, dokler je žerjavica še vroča, bo ugledala luč sveta samo, ko bo služila mojim prioritetam in ciljem.

{{widget type=”Magento\\Catalog\\Block\\Product\\Widget\\Link” template=”product/widget/product.phtml” id_path=”product/22596″}}