Intervju avtorice Cangurine knjige leta 2015, Dr. Brené Brown

Brené Brown je avtorica Cangurine knjige leta 2015: Neizmeren pogum .

1. Kaj vas je navdihnilo, da ste napisali to knjigo? Kaj ste želeli predati svetu?

Fraza „Neizmeren Pogum” izhaja iz govora z naslovom Državljanske pravice v republiki, ki ga je imel nekdanji ameriški predsednik Theodore Roosevelt.
Tole je odstavek, po katerem je govor zaslovel:

»Ni kritik tisti, ki šteje; niti tisti, ki s prstom kaže, kako je spodletelo človeku dejanj in kje bi lahko kaj storil bolje. Čast gre tistemu, ki je v samem središču arene, katerega obraz je umazan od prahu, potu in krvi; ki smelo vztraja; ki se moti, ki ne doseže cilja spet in spet, ker ni truda brez napak in neuspeha; toda tisti, ki se dejansko potrudi nekaj storiti; ki pozna najvišje navdušenje in najvišjo predanost; ki se zavzema za častno stvar; ki ve, da bo v najboljšem primeru slavil veličastno zmago, v najslabšem pa, če ne uspe, vsaj neizmerno pogumen…«

Ko sem prvič prebrala ta citat, sem si mislila: »To je ranljivost. Vse, kar sem izvedela z več kot desetletjem dolgo raziskavo o ranljivosti, me je naučilo ravno tega. Ranljivost ni poznavanje zmage ali poraza, temveč razumevanje, da sta potrebna tako zmaga kot poraz. Ranljivost je popolna predanost. Je življenje z vso dušo in telesom.«

Prav zato imam rada ta citat, ker tako močno izrazi, da če stopimo v areno življenja, nam bodo izprašili zadnjo plat, in nekje na poti do tam, se moramo odločiti ali je vredno tvegati.

Ko se ozrem na svoje življenje in kaj mi pomeni neizmeren pogum, lahko iskreno rečem, da ni nič tako neprijetnega, nevarnega in škodljivega kot prepričanje, da stojim zunaj lastnega življenja, gledam vanj in se sprašujem, kako bi bilo, če bi imela pogum prikazati se in drugim pustiti, da me vidijo takšno kot sem.

Ta pripravljenost pokazati, kdo smo, nas spremeni. Zaradi nje vsakič, ko si dovolimo biti to, kar smo, postanemo pogumnejši.

2. Mnogim se zdi, da ima “ranljivost” negativen pridih. Prepričani so, da je ranljivost šibkost, vendar v vaši knjigi pravite, da je moč. Lahko prosim pojasnite, zakaj verjamete, da je ranljivost moč?

Zaznava, da je ranljivost šibkost, je najširše sprejeti mit o ranljivosti in najnevarnejši.

Ranljivost ni šibkost. Vsak dan izkusimo negotovost, tvegamo in smo čustveno izpostavljeni, če to hočemo ali nočemo. Izbiramo si le, kako globoko bomo nečemu predani. Naša pripravljenost priznati, da smo ranljivi in se soočiti s svojo ranljivostjo, določa globino našega poguma in jasnost našega namena. Ko v življenju čakamo, da bomo popolni in neprebojni preden stopimo v areno, na koncu žrtvujemo odnose in priložnosti, ki jih morda ne bomo nikoli več obnovili, zapravljamo dragocen čas in obrnemo hrbet svojim talentom, tistim edinstvenim darovom, ki jih lahko prispevamo le mi.

Da, ko smo ranljivi, smo v celoti čustveno izpostavljeni. Da, smo v mučilnici, ki ji pravimo negotovost. In da, ko si pustimo biti ranljivi, ogromno čustveno tvegamo. Vendar ne obstaja enačba, po kateri so tveganje, pogumno soočenje z negotovostjo in odprtost biti čustveno izpostavljeni enaki šibkosti. Če hočemo biti pogumni, moramo biti ranljivi. Najsi je arena nov odnos, pomemben sestanek, proces ustvarjanja ali težek družinski pogovor – moramo najti pogum za ranljivost in se v želeno podati z vsem srcem.

3. V knjigi pravite, da je lahko strašljivo dovoliti si čutiti radost. Pravite, da je morda čudno reči, da je radost lahko strašljiva, in da ta strah izhaja iz odsotnosti radosti. Nam lahko poveste več tudi o tem, kako ogromno radosti lahko človeka potre ali mu povzroči bolečino?

4. Kako lahko najlažje ohranjamo hvaležnost in radost?

5. Kako se lahko prepustimo radosti ne da bi se bali, da bomo izgubili varnost ali da se bo zgodilo kaj groznega, če se bomo nagibali k radosti?
[združeni odgovori 3,4,5]

V knjigi Neizmeren pogum govorim o konceptu “dušenja radosti” in zakaj pogosto zapravimo trenutke velike radosti, ko čakamo, da se bo zgodilo kaj slabega, v mislih vadimo katastrofo in načrtujemo, kaj bomo storili v primeru tragedije ali izgube. Strah nas je, da radost ne bo trajala, da česa ne bo dovolj, ali da bo prehod k razočaranju (ali čemurkoli, kar čaka na nas) preboleč. Ko vsako priložnost občutiti radost obrnemo v testno vožnjo proti obupu, si pravzaprav jemljemo moč. Da, sprostiti se v radost je neprijetno. Da, strašljivo je. Da, ranljivo je. Toda vsakič, ko si pustimo občutiti jo in se radostnim trenutkom predamo, krepimo svojo moč in gojimo upanje. Radost postane del tega, kar smo, in ko se zgodijo neprijetnosti – in te se vsekakor zgodijo – smo močnejši.

Z vadbo občutenja hvaležnosti priznamo, da je vsega dovolj in da smo dovolj. Besedo vadba uporabljam zato, ker so udeleženci govorili o pravi vadbi občutenja hvaležnosti, bolj kot le o hvaležnem odnosu do sveta. Pravzaprav so nanizali točno določene primere te vadbe, vse od pisanja dnevnika hvaležnosti, kozarcih hvaležnosti do družinskih ritualov hvaležnosti. O vadbi občutenja hvaležnosti ter odnosu med pomanjkanjem in radostjo, ki odigra svojo vlogo v ranljivih trenutkih, sem se pravzaprav največ naučila od moških in žensk, ki so doživeli nekatere najhujše izgube in travme. Mednje sodijo starši, ki so izgubili svoje otroke, družinski člani s smrtno bolnimi ljubljenimi, in tisti, ki so preživeli genocid ali travmo. O občutku vrednosti, trdnosti in radosti sem se naučila več od ljudi, ki so mi pogumno zaupali svoje zgodbe, kot z drugimi načini mojega dela.

6. Kako naj se imamo radi dovolj, da bi si dovolili biti ranljivi in čutiti, da smo dovolj (in varni) takšni, kot v resnici smo?

Mislim, da gre za to, da si priznamo, da smo ranljivi ter ranljivost razumemo kot zibelko poguma in drugih izkušenj, ki našemu življenju dajejo smisel. Mislim, da je treba najprej ugotoviti, kaj nas ovira, da bi stopili v areno življenja in ga živeli z vsem srcem. Za kateri strah gre? Na katerem področju in zakaj si želimo biti pogumnejši?

Nato je treba ugotoviti, kako se trenutno ščitimo pred ranljivostjo. Kateri je naš oklep? Perfekcionizem? Intelektualiziranje? Cinizem? Mrtvičenje občutkov? Nadziranje? Tu sem začela jaz. Ni lahko stopiti v areno, vendar v njej zaživimo.

Pomembno je tudi priznati, da po poti ranljivosti ne moremo sami. Potrebujemo podporo. Potrebujemo ljudi, ki nam bodo dovolili poizkusiti nov način življenja ne da bi nas obsojali. Svoje težave moramo spoštovati tako, da jih delimo z nekom, ki je prislužil pravico, da zanje ve. Deliti svojo ranljivost z nekom je graditi zaupanje, intimnost in medsebojno povezanost.

7. Kaj bi se moralo v družbi spremeniti, da bi bila bolj solidarna?

Svet nikoli ni bil lahek kraj, toda zadnje desetletje je bilo travmatično za toliko ljudi, da je v naši kulturi povzročilo spremembe. Od 11. septembra, številnih vojn, recesije, katastrofalnih naravnih nesreč do naključnega nasilja in streljanj v šolah. Pomanjkanje je postalo način, na katerega naša kultura doživlja post-travmatični stress. To se zgodi, ko prestanemo preveč in namesto, da bi si zacelili rane (za kar si je potrebno dovoliti biti ranljiv), smo jezni, prestrašeni in drug drugemu nasprotujemo.

Kulturo pomanjkanja definira naslednji stavek:
Nikoli nisem dovolj _______________.
Traja namreč le nekaj sekund preden ljudje dopolnijo stavek s svojimi kasetami ali mislimi, ki si jih predvajajo ves čas:
• Nikoli nisem dovolj dober.
• Nikoli nisem dovolj popoln.
• Nikoli nisem dovolj vitek.
• Nikoli nisem dovolj močen.
• Nikoli nisem dovolj uspešen.
• Nikoli nisem dovolj pameten.
• Nikoli nisem dovolj prepričan.
• Nikoli nisem dovolj varen.
• Nikoli nisem dovolj poseben.

8. Kaj nas po vašem mnenju najbolj ovira pred tem, da bi živeli z vsem srcem kot prijatelji, bratje, sestre, starši in voditelji?

Če hočemo najti pot iz občutka sramu nazaj drug k drugemu, je ranljivost pot, pogum pa svetloba.

Pogum biti ranljivi pomeni sneti masko ali oklep, ki ga uporabljamo, da bi se ščitili, odložiti orožje, ki ga uporabljamo, da držimo ljudi na razdalji, ter se prikazati in pustiti drugim, da nas vidijo takšne, kot smo. Kot otroci smo se naučili ščititi pred ranljivostjo, čustveno prizadetostjo, ponižanjem in razočaranjem. Nadeli smo si oklep; svoje misli, čustva in načine obnašanja smo uporabili kot orožje, ter se naučili umakniti, celo izginiti. Zdaj se kot odrasli zavedamo, da če hočemo živeti pogumno, z namenom in medsebojno povezani – biti oseba, katera želimo biti – moramo biti znova ranljivi. Sneti moramo oklep, odložiti orožje, se prikazati in pustiti, da nas vidijo.

V knjigi bralca peljem v tako imenovano orožarno, kjer prepoznamo načine, na katere se ščitimo, ter ponudim nekaj strategij, kin am lahko pomagajo preobraziti način, kako živimo, ljubimo, vzgajamo otroke in vodimo.

9. Zdi se, da je bistvo vašega sporočila kako z vsem srcem živeti brezpogojno. Lahko o tej brezpogojnosti poveste več?

Živimo v kulturi pomanjkanja; v kulturi, kjer »nikoli ni dovolj«. Nasprotje od »nikoli ni dovolj« ni obilje ali »več kot bi si lahko kdaj predstavljali«. Nasprotje pomanjkanja je dovolj ali to, čemur pravim življenje z vsem srcem. Kot sem razložila v uvodu, življenje z vsem srcem sledi mnogim načelom, bistvo takšnega načina življenja pa sta ranljivost in občutek lastne vrednosti: soočenje z negotovostjo, izpostavljenost, čustveno tveganje in zavedanje, da sem dober takšen, kakršen sem.

V knjigi Neizmeren pogum opišem deset »smernic« za življenje z vsem srcem, po katerih se ravnajo ljudje, ki živijo in ljubijo z vsem srcem, in ki nam pokažejo, katere navade v življenju ti ljudje krepijo in katere opuščajo.

10. Kako naj bralci uporabljajo knjigo Neizmeren pogum?

Naša pripravljenost priznati in uporabiti moč ranljivosti določa globino našega poguma in jasnost našega namena.

Ko se bojimo stopiti v areno – živeti z vsem srcem – žrtvujemo odnose in priložnosti, ki jih morda ne bomo nikoli več obnovili. Zapravljamo dragocen čas in obrnemo hrbet svojim talentom, tistim edinstvenim darovom, ki jih lahko prispevamo le mi. Če hočemo imeti bolj izpolnjujoče odnose, biti inovativnejši in ustvarjalnejši, in v življenju občutiti več radosti, se moramo na nek način soočiti s svojo ranljivostjo. Pripravljeni moramo biti poizkusiti nove stvari, tvegati neuspeh in govoriti to, kar mislimo.

Mislim, da je ta knjiga za vse, ki želimo živeti polnejše življenje, tvegati več, iti mimo skrbi kaj si mislijo drugi in zares začeti verjeti, da smo dovolj takšni, kot smo.

Stopiti v areno prvi dan po ločitvi, pogajanju za višjo plačo, prošnji za službo, vzgoji otrok, skratka, delati stvari, ki so tako ranljive, tako težke in tako negotove – mislim, da je to to, kar učim. S svojim delom skušam odgovoriti na vprašanje: »Kaj pomeni stopiti v areno in skozi kaj moramo iti, da zaživimo z vsem srcem?«

Po dvanajstih letih raziskovanja in opazovanja, kako pomanjkanje rine čez naše družine, organizacije in skupnosti, bi rekla, da je občutek, ki nam je vsem skupen, ta, da smo naveličani občutka strahu. Hočemo biti neizmerno pogumni. Naveličani smo govora, v katerem vsa država premleva »Česa naj se bojimo?« in »Koga naj krivimo?«. Vsi hočemo biti pogumni!

Marec, 2015