Vabilo na večni ples

Vabilo na večni ples, biseri, ki so skriti v tej knjigi p. Miha Žužka, nam ob vsem realizmu in krhkosti bivanja, govorijo o Lepoti bivanja, ki se razodeva na nešteto načinov. Ob prebiranju tega dela mi je misel pohitela
k pismu kardinala Martinija, ki ga je svojim vernikom napisal za sveto leto in govori o Večni Lepoti, ki odrešuje. “”Lepota, o kateri govorim, torej ni zapeljiva lepota, ki nas
pravzaprav oddaljuje od pravega cilja, tistega, ki ga išče naše nemirno srce. Ta lepota je bolj ‘Lepota večno davna, večno nova; ki jo izpove Avguštin in je predmet njegove s spreobrnjenjem očiščene ljubezni -lepota Boga; gre za lepoto, ki označuje Pastirja, ki nas z zanesljivostjo in nežnostjo vodi po Božjih poteh in ki ga janez v svojem evangeliju imenuje Dobri Pastir… To je lepota o kateri
je pred kratkim pisal papež v svojem pismu umetnikom, v katerem je dejal: ‘Ob dojetju, da je vse, kar je bil ustvari4 dobro, je Bog videl, da je tudi lepo…’ To je lepota ob kateri, kot pravi Kant, ‘duša izkusi določeno povzdignjeno vzvišenost duha…”” In res, razmišljanjap.
Miha dvigajo duha. Z izredno subtilnostjo in darom čuden ja, nam odkriva Stvarnika v otroku, družini, naravi… v človeku ki ostaja večni iskalec. Avtor se nam razodeva kot izreden poznavalec filozofije, teologije, toda ne samo to. On je filozof, je teolog, saj ob mnogih navedkih različnih avtorjev vedno oblikuje svojo mise4 ki je tako osebna, polna eksistencialnega naboja, da bralec lahko kar vidi, kako se avtor sklanja k otroku, ali pa stoji pri enem od slapov v okolici Loga pod Mangrtom…