Tečaj čudežev

Tečaj čudežev

Tečaj čudežev se je začel z nenadno odločitvijo dveh ljudi za združitev v skupnem namenu. Njuni imeni sta Helen Schucman in William Thetford, oba sta bila profesorja klinične psihologije na medicinski fakulteti Kolumbijske univerze v New Yorku.

Njuna zgodba je pomembna, saj kaže, da je z Bogom vse mogoče. Bila sta vse prej kot duhovno usmerjena. Njun medsebojni odnos je bil težaven in pogosto zelo napet; prizadevala sta si za osebno sprejetost in poklicno priznanje ter položaj. Na splošno sta precej vlagala v vrednost tega sveta. Njuni življenji sploh nista bili v skladu s tem, kar zagovarja Tečaj čudežev.
Helen, ki je gradivo za Tečaj čudežev zapisala po notranjem nareku glasu, ki ji je povedal, da je Jezusov, je sebe opisala takole: ”Kot psihologinja, pedagoginja, konzervativna v teoriji in ateistka po prepričanju sem delala v prestižnem, visoko akademskem okolju.

Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je sprožilo tok dogodkov, ki jih nikoli ne bi mogla predvideti. Šef mojega oddelka je nepričakovano oznanil, da ima dovolj jeznih in napadalnih občutij, ki so se odražala v najinem medsebojnem odnosu, in zaključil, da ”mora biti še druga pot.” Kot bi bila to moja iztočnica, sem se takoj strinjala, da mu jo bom pomagala najti. Ta Tečaj čudežev je očitno druga pot, nov nastanek.

Klinična psihologija

Avtor ideje ”Govora o Tečaju čudežev” je dr. Kenneth Wapnick, ki je uredil prvo in vse naslednje izdaje Tečaja čudežev v angleščini. Bil je tesen prijatelj in sodelavec dr. Helen Schucmann in dr. Williama Thetforda. Dr. Kenneth Wapnick poučuje Tečaj že od leta 1973 in njegova načela razlaga v kontekstu svojega poglobljennega znanja klinične psihologije.

V svetu velja za najboljšega poznavalca ideje Tečaja čudežev.

Izkušnja

Kot pove naslov, je tečaj strukturiran kot učno sredstvo. Sestavljajo ga tri knjige:

Tekst, Delovni zvezek in Priročnik za učitelje.

Na podlagi osebnih potreb in nagnjenj si študentje sami izbirajo knjige in s tem tudi način študija.

Učni načrt, ki ga prinaša Tečaj, je skrbno zamišljen in korak za korakom razložen tako na teoretični kot na praktični ravni.

Bolj kot teorijo poudarja prakso, bolj kot teologijo pa izkušnjo. Izrecno izjavlja, da ”univerzalna teologija ni možna, univezalna izkušnja pa ne le, da je možna, ampak je tudi potrebna.” Čeprav je Tečaj po načinu izražanja krščanski, govori o univerzalnih duhovnih temah. Poudarja, da je le ena izmed mnogih različic univerzalnega učnega načrta. So še mnoge druge, ta pa se od njih razlikuje samo po obliki. Na koncu vse pripeljejo k Bogu.
Učno sredstvo je predvsem teoretične narave in seznanja s koncepti, na katerih temelji miselni sistem Tečaja. Ideje iz Teksta predstavljajo osnovo za lekcije Delovnega zvezka. Brez prakse, ki jo omogoči Delovni zvezek, bi ostal Tekst samo niz abstrakcij, ki ne bi zadostovale za izpeljavo preobrata mišljenja, kar je namen Tečaja.

Česa nas uči?

Ljubezen

Uči nas ljubezni. Gre za zavezujoč tečaj. Samo čas, v katerem ga dokončaš, izbiraš sam. Svobodna volja ne pomeni, da lahko sam določiš učni načrt. Pomeni samo to, da lahko izbereš, česa se boš ob določenem času naučil.

Tečaj ne poskuša učiti pomena ljubezni, saj te ni mogoče naučiti. Skuša pa odstraniti blokade, ki ti preprečujejo, da bi se zavedal prisotnosti ljubezni, ki je tvoja naravna dediščina.

Nasprotje ljubezni je strah, čeprav vseobsegajoče ne more imeti nobenega nasprotja.
Tako je ta tečaj mogoče preprosto povzeti takole:

– Resnično ne more biti ogroženo.
– Neresnično ne obstaja.

V tem je Božji mir.

Tako se začne Tečaj čudežev. V samem temelju razlikuje med resničnim in neresničnim, med znanjem in zaznavo. Znanje je resnica, podrejena enemu samemu zakonu, zakonu ljubezni oziroma Boga. Resnica je nespremenljiva, večna in nedvoumna. Lahko je neprepoznavna, spremeniti pa je ni mogoče. Velja za vse, kar je ustvaril Bog, in kar je ustvaril On, je edino resnično. Je onstran učenja, saj je onstran časa in spreminjanja. Nima nobenega nasprotja, nobenega začetka in nobenega konca. Samo je.

Svet zaznave pa je svet časa, sprememb, začetkov in koncev. Zasnovan je na interpretaciji, ne na dejstvih. To je svet rojstva in smrti in temelji na veri v pomanjkanje, izgubo, ločenost in smrt. Ni dan, ampak je naučen; pri tem, kaj poudari v zaznavi, je selektiven, v svojem delovanju nestalen, v svojih interpretacijah pa netočen.

Duhovnost

S Tečajem čudežev boste prejeli nove duhovne sposobnosti, ki jih skozi prebuditev uma spoznate v svetosti zemeljskega bivanja. Univerzalna teologija ni možna, univerzalna izkušnja pa ne le, da je možna, ampak je tudi potrebna. In prav k tej izkušnji je usmerjen ta tečaj. Samo izkušnja namreč omogoči doslednost, saj samo ta konča negotovost. Na srečanjih se bomo ukvarjali s popravkom zaznave. Tečaj čudežev uporablja besedo enostavno tako, da pomeni popravek, odpravo lažne zaznave. Je premik v zaznavi, je odpuščanje, je sredstvo ozdravljenja, je duhovnost. Čudež nima ničesar skupnega s čimerkoli zunanjim, čudež je notranji premik. Ena od najlepših vrstic Tečaja definira čudež takole: ”Najsvetejše od vseh mest na zemlji je mesto, kjer davno sovraštvo postane ljubezen”. Čudež je, ko nekoga nenadoma prenehate zaznavati sovražno in ga začnete zaznavati z ljubeznijo. To je premik v zaznavi, premik od načina gledanja ega k načinu, na katerega gleda Sveti Duh. To je razlog, zakaj je to tečaj čudežev, pove nam namreč, kako to storimo. Pove nam, kako naj spremenimo svoj um. Ne spremenimo sveta, ampak svoje mišljenje. Ne poskušamo spremeniti drugega, ampak spremenimo svoj način gledanja te osebe. Gre za spremembo uma s pomočjo premika zaznave, s pomočjo duhovnosti.

To je torej čudež in cilj Tečaja. Izraz um je uporabljan tako, da predstavlja dejavno gibalo duha, ki ga oskrbuje s kreativno energijo. Nemi kriki bolečine, strah pred umiranjem in nuja ubežati, da si brez bratov, jaz, dozdevno sam v vsem univerzumu. To strašno napako Tečaj čudežev popravi s takšno blagostjo kot ljubeča mati zapoje svojemu otroku, da zaspi. Ali ni prav taka pesem to, kar bi radi slišali? Čudež odpušča, ego obsoja. Duhovnost.

Presojanje

Namen in cilj Tečaja čudežev je, da se osvobodite vseh konceptov o svojih bratih in sestrah in o samem sebi, da se zaveste, da ves strah pred prihodnostjo in vse skrbi v zvezi s preteklostjo izvirajo iz nepravičnosti.

Ta je kot leča, ki, če jo držiš pred telesnimi očmi, izkrivi zaznavo in pripelje priče, ki pričajo o izkrivljenem svetu, nazaj v um, ki je lečo naredil in mu je zelo draga. Vsak koncept v svetu je zgrajen prav na ta način, selektivno in poljubno. Namen tečaja (za razliko od učnega cilja, ki ga ima svet) je spoznanje, da presoja v običajnem pomenu besede sploh ni možna. To ni mnenje, ampak dejstvo. Spomnite se samo, kolikokrat ste mislili, da poznate vsa dejstva, ki jih potrebujete za presojo, in kako zelo ste se zmotili! Kdo nima te izkušnje? Modrost ni presoja, modrost je opustitev presoje. Na koncu ugotovite samo, da ste izkusili učinek napačne izbire. Tečaj čudežev je najboljša združitev psihologije in duhovnosti. Pomembno se je zavedati, da Tečaj zelo jasno pove, da ni edina pot v Nebesa, je samo ena izmed tisoč oblik univerzalnega učenja. Tečaj čudežev ni za vse ljudi, nič ni za vse ljudi. Je zelo pomembna pot, vpeljana v ta svet, vendar ni za vsakogar. Tistim, za katere to ni pot, bo Sveti Duh dal nekaj drugega.

Kaj boste dobili?

Čudež 

Tečaj čudežev vedno poudarja isto: popolna rešitev vam je vedno ponujena zdaj in v istem trenutku jo lahko tudi sprejmete. Čudež je sistem, ki posamezniku omogoči najti lastno pot k Bogu in uskladiti svoje življenje z njegovimi načeli. Osrednja oseba Tečaja čudežev je Jezus ali Sveti Duh in tako tudi mora biti. Tečaj je namenjen temu, da pomaga ljudem spremeniti njihovo mišljenje o naravi sveta, gre za pospešek iz Nebes. Do ozdravitve pride, ko odpustimo. Živeti je radost. Odpusti svetu, in razumel boš, da to, kar je ustvaril Bog, ne more imeti konca, in da ni resnično nič, česar ni ustvaril On. In bodite hvaležni, da je tako. S tem se osvobodite tako velikega bremena, kajti vse je bilo zgolj slepilo. Z lahkotnostjo boste nadaljevali svojo pot, izginil bo občutek zaskrbljenosti, saj potem ni nobenih skrbi. Opustite jih skupaj s presojo, predajte se njemu, čigar sodbi je izbral zaupati namesto svoji. Zdaj ne delate nobenih napak več. Njegov vodnik je gotov. In kamor ste prej prihajali presojat, boste prihajali blagoslavljat. Kjer se boste smejali, ste prej prihajali jokati. Vstajenje je samo prebujenje iz sna smrti. Premagati smrt pomeni pokazati, da smrt ni resnična, da tudi njen dozdevni vzrok ni resničen in da se torej od svojega Očeta v resnici nikoli nismo ločili. Tako je ločenost odpravljena. Tečaj govori o Svetem Duhu kot načelu spokoritve. V trenutku, ko se je izvedelo, da je prišlo do ločenosti, je Bog v nas postavil Svetega Duha, kar je ločenost odpravilo. Manifestiral ga je Jezus s svojim življenjem, smrtjo in vstajenem. Ni treba, da se z Jezusom identificiramo kot z zgodovinsko osebo, torej z nekom, ki je bil križan in je vstal od mrtvih. Prav tako se ni treba identificirati z njim kot z avtorjem Tečaja. Jezus nas prosi samo, da ga pogledamo drugače in ga več ne krivimo za to, kar so drugi naredili iz njega. Nekje v Tečaju Sveti Duh pravi: ”Iz njega, ki bi bil svetu rad samo brat, so naredili nekaj bridkih malikov.” Podobno kot je rekel Freud: ”Nisem freudovec,” bi Jezus lahko rekel: ”Nisem kristjan.” Nietzsche je rekel, da je zadnji kristjan umrl na križu, kar je na žalost verjetno res. Da bi povzeli, si v spomin prikličimo Jezusove besede v tečaju čudežev, naj ga sprejmemo kot zgled za svoje učenje. To pa še ne pomeni, da moramo biti sami križani kot je bil on, ampak samo, naj se identificiramo s pomenom njegovega križanja. Vselej, kadar se znajdemo v skušnjavi, da bi verjeli, da z nami ne ravnajo pošteno, da smo nedolžne žrtve tega, kar nam je storil svet, se moramo spomniti Jezusovega zgleda in ga prositi za pomoč. V očeh sveta je bil Jezus nedvomno nedolžna žrtev, vendar on s svetom te zaznave ni delil. Zato nas on prosi, da se – v precej manj skrajnih okoliščinah kot so bile okoliščine njegovega življenja – spomnimo, da nam lahko trpljenje povzročajo samo lastne misli in da na mir in Ljubezen Boga, ki je naša resnična identiteta, nikoli ne more vplivati nič, kar nam dejansko ali dozdevno storijo drugi. To spominjanje je osnova odpuščanja. In prav učenju odpuščanja je namenjen celoten Tečaj čudežev. Čudež.