Psihiatrična diagnoza. Dve besedi, ki za mnoge pomenita olajšanje – končno ime za tisto, kar jih muči. A hkrati tudi besedi, ki jih lahko za vedno ujameta v okvir, ki ga niso izbrali. Lucy Johnstone, britanska klinična psihologinja z desetletji izkušenj, v tej knjigi postavi vprašanje, ki si ga večina ne upa: ali so te diagnoze resnično medicinska dejstva ali pa so bolj odraz tega, kako družba razvrščuje človeško trpljenje?
Ni lahka teza. In Johnstone je ne podaja z akademsko distanco, temveč z glasom nekoga, ki je leta sedela nasproti ljudi v stiski in opazovala, kako sistem, ki naj bi pomagal, pogosto naredi ravno nasprotno. Njene besede so jasne, včasih boleče prepoznavne. »Zdi se, kot da sta diagnoza in biomedicinski model osebju zavezala oči, da ne vidi tega, kar gleda.«
Knjiga ne poziva k rušenju psihiatrije. To je pomembno razumeti. Gre za vabilo k drugačnemu pogledu – k sistemu, ki namesto oznake posluša zgodbo. K pristopu, ki ne vpraša le, kaj se dogaja v možganih, temveč kaj se je zgodilo v življenju. Ta premik je na videz preprost. V praksi pa lahko pomeni vse.
Za tiste, ki so sami prejeli diagnozo, je to knjiga, ki vrača glas. Za svojce je vodnik k bolj sočutnemu razumevanju. Za strokovnjake je izziv – ne obtožba, temveč povabilo k refleksiji o tem, ali obstoječa praksa res streže tistim, ki jo najbolj potrebujejo.
Prevedel jo je Aleksander Urbančič, izšla je pri Založbi Chiara v zbirki Knjiga kot zdravilo – zbirki, ki ne obljublja čudežnih rešitev, a ponuja knjige, ob katerih se bralec počuti manj sam.
Kaj knjiga prinaša bralcu
- Razumevanje, zakaj psihiatrične diagnoze niso enako kot medicinske diagnoze in kaj to pomeni za vas osebno.
- Novo perspektivo na lastno izkušnjo duševne stiske – ne kot napako v sebi, temveč kot odziv na življenjske okoliščine.
- Konkretno spremembo vprašanja: od »Kaj je z mano narobe?« k »Kaj se mi je zgodilo?« – in zakaj ta razlika šteje.
- Vpogled v to, kako diagnostični sistem nevede utrjuje stigmo in odvzema posamezniku občutek moči nad lastnim okrevanjem.
- Orodja za svojce in skrbnike: kako poslušati brez obsojanja in podpirati brez prisile.
- Strokovni izziv za psihologe, psihiatre in socialne delavce – vabilo k pristopu, ki vključuje pomen, kontekst in dialog.
- Upanje, ki ni naivno – temeljeno na resničnih alternativnih pristopih, od psiholoških formulacij do skupnostnih oblik pomoči.
O avtorici
Lucy Johnstone (1969) je britanska klinična psihologinja, ki je večino kariere preživela v javnem zdravstvenem sistemu Združenega kraljestva. Predava in usposablja strokovnjake s področja duševnega zdravja ter velja za eno najbolj artikuliranih kritičark tradicionalnega psihiatričnega modela. Soavtorica je dokumenta Power Threat Meaning Framework – obsežnega alternativnega okvira za razumevanje duševnih stisk, ki ga je razvil britanski BPS (Britanska psihološka zveza). Njeno delo ni zgolj kritično, temveč konstruktivno: namesto rušenja predlaga gradnjo bolj humanega, kontekstualnega in k osebi usmerjenega sistema pomoči.
Knjiga prvič zaznana v spletni knjigarni: marec 2026.


Simon Kos –
Knjiga me je presenetila – pričakovala sem suhoparno strokovno besedilo, dobila pa sem nekaj, kar mi je pomagalo razumeti lastno izkušnjo na popolnoma nov način. Johnstone piše jasno, brez ovinkarjenja in brez obsojanja. Priporočam jo vsakomur, ki je kdaj sedel v čakalnici psihiatrične ambulante in se spraševal, ali je z njim res nekaj narobe.