Ob pogledu na tako po obsegu kot razdrobljenosti ogromno in še do danes ne do kraja obdel-no Leibnizovo literarno zapuščino, tu pravzaprav ne moremo govoriti o kakem izboru iz njegovih del. Gre le za peščico pogosto citiranih in izrecno filozofije tičočih se sestavkov, ki bi jim lahko dodali še premnogo drugih. Upam pa, da knjižica tudi že le samo z njimi nakazuje pot k osnovnim vprašanjem avtorjevega miselnega sveta.
Dela so iz dobe med 1686 in 1716 letom, ko mu je sistem že dozorel, hkrati iz tridesetletja, ki ga p. Hazardova – tudi poslovenjena – knjiga označuje s krizo evropske zavesti. Leibniz je tu odigral veliko vlogo. Konservativen kot mnogi od velikih roislecev je z novo metodiko, ki je sodobnost mestoma prehitevala za dve stoletji, skušal z nenavadno angažiranostjo zadržati razvoj, ki je po njegovem ogrožal nenadomestljive vrednote preteklosti. Uspel seveda ni, čas terja svoje in gre svojo pot.
Ostali pa so sledovi njegovih izvirnih zamisli racionalistične interpretacije našega bitja, ki zbujajo vse bolj spet zanimanje naše, v duhovnem oziru tako zagonetne sedanjosti…
Mnenja
Počisti filtreZaenkrat še ni mnenj.