Vojna se konča. A za nekatere se ne konča nikoli.
Ag Apolloni v romanu Iskra upanja, iskra vžigalice sledi dvema ženskama, ki ju je Kosovo leta 1999 zlomilo na načine, ki jih statistike ne zajamejo. Prva je izgubila vso družino. Vsak dan pogrne mizo — dvajset let, vsak dan. Ne kot ritual. Kot zavrnitev pozabe. Druga je čakala na posmrtne ostanke svojih sinov. Ko so prišli, se je zažgala.
To ni roman o vojni. Je roman o tem, kar pride za njo.
Apolloni piše v mozaični tehniki — kratki odlomki, ki skupaj sestavijo celoto. Dokumentarnost se tu ne bori s književnostjo, temveč se zlije z njo. Vsak stavek nosi težo pričevanja, hkrati pa bralca ne pusti v vlogi opazovalca. Vlečeš za roke. Siedeš za tisto mizo.
Skozi roman odmevajo verzi starogrških tragedij — ne kot okras, temveč kot ogledalo. Sofokles in Evripid sta pisala o materah, ki izgubijo otroke. O bolečini, ki nima rešitve. Apolloni pokaže, da se ta bolečina od Atene do Prištine ni nič spremenila. Morda se ni mogla.
118 strani. Vsaka preveč.
Mnenja
Clear filtersZaenkrat še ni mnenj.