Intervju Patricia Spadaro

Nam lahko zaupate, kaj pomeni beseda alkimija v naslovu knjige Alkimija srca, katere soavtorica ste?  PS: Če pogledamo v zgodovino, beseda alkimija sega v čas alkimistov izpred več stoletij, ki so najbolj sloveli po svojih eksperimentih spreminjanja osnovnih kovin v zlato. Mnogi od njih so tudi raziskovali duha. Iskali so ključe za transformacijo. Spreminjanje osnovnih kovin v zlato je bila in je metafora za spreminjanje osnovnih kovin našega nižjega jaza v zlato našega najvišjega jaza.   Alkimija je torej druga beseda za preobražanje sebe, za najveličastnejši eksperiment, v katerem lahko sodelujemo. Nanaša se na tisto spremembo, ki je ključnega pomena za naše dobro počutje na globokih ravneh – torej na tisto spremembo, ki nam pomaga do takšnega napredka v življenju, ki nekaj velja, in do širše sposobnosti dajanja drugim najboljše, kar premoremo. Takšna sprememba pa lahko nastopi le na pristnem mestu, v srcu. V Alkimiji srca je govora o petih fazah ali obredih prehoda, ki čakajo vse tiste, ki se podajo na pot preobražanja sebe: o odpiranju srca, opolnomočenju srca, zdravljenju srca, varovanju srca in vstopu vanj. Vsi ti obredi so pomembni zato, ker začnemo bolje sprejemati in dajati več ljubezni.

Zakaj pa je tako pomembno namenjati pozornost svojemu srcu?  

PS: V srčni perspektivi je ključ do razumevanja resničnosti katerih koli okoliščin – pa če moramo ugotoviti, kako se spopasti s sporom v službi, se odločiti, ali naj prekinemo neko ljubezensko zvezo ali se učimo, kako bolje poskrbeti zase. To pomeni, da razmišljamo, delujemo in čutimo iz srca. Če gledamo iz srca, se spremeni naš odnos do drugih ljudi, odnos drugih ljudi do nas in naš odnos do samega sebe. Ko izhajate iz srca, ste iskreni in sočutni – in ti dve sestavini vedno s seboj prineseta najboljšo rešitev. V tradicijah po celem svetu srce velja za sedež naše višje zavesti, domovanje našega duha in bivališče našega pristnega jaza. Kakor je povedala pionirka praktične duhovnosti Elizabeth Clare Prophet: “Ljubezen je ustvarjalna sila in moč. Ko se zaveš, da si soustvarjalec skupaj z Bogom, se ti spremeni življenje. Nenadoma se zaveš: ‘To je pa prekrasna odgovornost. Kaj pa bom zdaj storil/-a s svojo ustvarjalno močjo? Lahko jo uporabljam celo življenje in morda še dlje. Kaj bom ustvaril/-a?'”  

Učiti se uporabljati srce ni izključno metafizičen, ampak tudi neverjetno praktičen koncept. Pomislite. Večina ključnih dogodkov v vašem življenju – ali pa morda celo vsi – ko se razjezite, ali ko imate občutek, da vas drugi izkoriščajo, zlorabljajo ali obvladujejo, ali pa takrat, ko vas popade ljubosumje, vse to je povezano z vašo potrebo po dajanju in sprejemanju ljubezni. Kadar jadikujemo, da nas drugi ne cenijo, spoštujejo ali da nismo dovolj samozavestni, v resnici hrepenimo po ljubezni. Kako naj odprem srce in svobodno podelim svojo ljubezen z drugimi? Kako naj ga napolnim z močjo, da bom uresničil/-a razlog svojega obstoja in tolažil/-a tiste, ki so se znašli v stiski? Kako naj pozdravim preteklo bolečino in se naučim bolj ljubiti? Kako lahko dajem drugim in še vedno najdem čas, da nahranim sebe? Kako se lahko bolj ljubim? Vseh teh ključnih vprašanj se lotevata Alkimija srca pa tudi moja knjiga Izkažite vse svoji biti čast, ki si jo zasluži – O umetnosti dajanja in sprejemanja.   

Zakaj nekateri tako stežka odpremo srce? 

PS: Morda stežka stopimo v stik s srcem, ker smo, praktično dobesedno, postavili zid okoli njega, zato nas drugi stežka dosežejo ali nas prosijo za pomoč in posledično tudi mi stežka prosimo njih za pomoč. To je razumljivo in zagotovo se je že zgodilo vsakomur. Mogoče so nas nekoč hudo prizadeli, mi pa se nočemo odpreti, da nas ne bi ljudje ponovno prizadeli ali zavrnili. Mogoče smo jezni na druge (ali celo na Boga) zaradi izgube ljubljene osebe. Mogoče pa nas mučijo občutki krivde zaradi svojih napak in smo sebe prepričali, da si ne zaslužimo ljubezni.   

Kadar se od takšnih izkušenj ne pozdravimo, se lahko nehote zagradimo pred svetom. Umaknemo se v kamniti grad svojega srca in okoli njega položimo več obrambnih plasti, da se nam ne bo nihče mogel preveč približati in da se tudi mi ne bomo nikomur preveč približali. Vendar pa nas takšna obramba izolira pred tistim, po čemer pravzaprav hrepenimo – po intimni izkušnji dajanja in sprejemanja ljubezni. Takrat se vesolje ‘zaroti’ proti nam, nas hoče prebuditi in nam daje priložnosti (čeprav mi temu radi rečemo izzivi) za več ljubezni ter da bi plameni ljubezni raztopili zid, ki smo ga zgradili okoli srca. Če sprejmemo to resnico – da so vse naše izkušnje namenjene učenju dajanja in sprejemanja več ljubezni – potem življenjske okoliščine nenadoma dobijo smisel. Namesto da bi se umaknili za zid, lahko prisluhnemo tistemu, k čemur nas poziva srce, in se vprašamo: “Kako se ta okoliščina trudi, da bi začel/-a bolj ljubiti – ali da bi se bolj odprl/-a in prejel/-a več ljubezni? Kaj lahko storim, da se bo to uresničilo?” 

Tako v knjigi Alkimija srca kot v knjigi Izkažite vsej svoji biti čast, ki si jo zasluži govorite o zmotnih prepričanjih, ki jih imamo o odpuščanju, zaradi katerih preteklosti ne moremo pustiti za seboj. Katera so nekatera od teh zmotnih prepričanj?   

PS: Med največja zmotna prepričanja, katerih smo bili naučeni in zaradi katerih ne zmoremo boleče izkušnje pustiti za seboj, sodi: “Če drugim odpuščam, podpiram njihovo vedenje.” Marsikdo si namreč v glavi predstavlja, da odpuščajo le slabiči in da se z odpuščanjem vdajamo nasilnežu, ki ne bi smel pometati z nami. Odpuščanje ne pomeni, da morate podpirati slabo vedenje. Oseba, ki je škodovala vam in drugim, še vedno odgovarja za svoje ravnanje, vi pa lahko in tudi morate poskrbeti, da se boste v prihodnje zaščitili pred njim. Nadvse pomembno se je zaščititi tako, da prenehamo živeti v senci preteklosti. Pri neodpuščanju je nevarno ravno to, da še naprej živimo v preteklosti. Prav z ničimer ne morete obrniti časa nazaj, zato ob stalnem premlevanju preteklosti obtičite v situaciji, iz katere ne morete iziti kot zmagovalec. Odločite se lahko, da boste še naprej s seboj prenašali bolečino kot težko vrečo kamenja na hrbtu in se le stežka premikali naprej, ali pa da boste breme odložili in stekli v novo prihodnost. 

Obtičimo lahko tudi zaradi zmotnega prepričanja, da imamo v rokah vajeti, če nočemo odpustiti. Vendar pa je resnica ravno nasprotna: vajeti ima v rokah tisto, česar ne odpustimo. Takole gre: mi radi verjamemo, da z neodpuščanjem nekoga izločimo iz svojega življenja, vendar pa z zamero pred prav ničemer ne potegnemo črte, ampak samo še naprej ohranjamo odnos in stik s prav tistimi ljudmi, od katerih se hočemo posloviti. Najpomembnejše pa je, da drugim dajemo moč, da nas opredeljujejo in nas spremenijo v jezne, zagrenjene žrtve, če jim ne odpustimo. Lahko pa se odločite, da takšne nalepke ne boste sprejeli, prekinete vezi in rečete: “Kar si mi storil/-a, me ne opredeljuje. To bom pustil/-a za seboj in postal/-a tisto, kar sem v resnici.” Iz tega je razvidno, da z odpuščanjem pravzaprav pomagamo sebi. Vi potrjujete, da ste boljši od tega, kar vam storijo ali rečejo drugi. Odpuščanje osvobaja. 

Kaj lahko storimo v praksi, da bomo pustili boleče zaključke za seboj in v življenje povabili več pozitivnih izkustev?  

PS: “Prizadel me je, izdala me je, ogoljufal me je” so vse izseki tistega, kar se vam je morda nekoč zgodilo. Če pa to nesrečno staro zgodbo nekritično ponavljate vsakomur, ki ji je pripravljen prisluhniti, se vedete, kot da tisti trenutek opisuje celotno zgodbo vašega življenja. Vendar je ne. Na vas je, kako se bo odvijal preostanek vaše zgodbe. Ne pozabite, da tisto, čemur namenjate pozornost, postaja vse močnejše. Če vedno znova podoživljate nek pretekli dogodek in o njem pripovedujete, potrjujete, da je še vedno živ in da je del tega, kar ste vi zdaj. 

Nasvet, ki je meni pomagal preseči star, boleč dogodek: vzemite moč v svoje roke in ustvarite nove zgodbe. Nehajte razglabljati o preteklosti in drugim govoriti o ljudeh, ki so vas prizadeli. Tudi prijatelje prosite, naj nehajo omenjati tiste spomine in opravljati človeka, ki vas je prizadel. Raje pozornost namenite pozitivnim vidikom svojega sedanjega življenja in vsega lepega, kar boste z veseljem sprejeli vanj. Naj vam misli ne zapolnjuje oseba, ki je kot strup. Zaslužite si nekaj boljšega. 

Kaj vas je navdihnilo k pisanju knjige Izkažite vsej svoji biti čast, ki si jo zasluži, ki jo je Založba Cangura.com razglasila za knjigo leta?  

PS: Preden sem napisala to knjigo, so mi na pot več let hodile zares zanimive izkušnje, ki so me zagotovo želele naučiti, kako pomembno je izkazovati čast sebi na globljih ravneh. Opazila sem, kaj se je zgodilo, kadar se nisem cenila ali spoštovala svojih potreb in kako zato nisem mogla dati najboljše različice sebe drugim. Hkrati pa sem opazila, da se s podobnimi lekcijami spopadajo še drugi. Tako ali drugače smo vsi sprejemali odločitve, zaradi katerih nismo mogli s svojim življenjem storiti vsega, kar bi lahko. Vedno bolj sem opažala, da moje izkušnje niso prav nič neobičajne, ampak epidemične. Marsikdo – moški in ženske, matere in očetje, direktorji, samozaposleni, študentje – si le stežka izkazuje čast in se le z največjimi mukami ne vda tistemu, kar bi od nas radi drugi. Zakaj? Postalo mi je jasno, da marsikdo v sebi nosi zmotna prepričanja o dajanju in sprejemanju, zaradi katerih se ne more izmojstriti v nadvse pomembnem usklajevanju med dajanjem drugim in dajanjem sebi.   Zato sem se odločila napisati knjigo, ki izpostavlja zmotna prepričanja o dajanju in sprejemanju, ki nam uničujejo smisel našega življenja, naše odnose, finančno stanje, kariero, če pa nismo pazljivi, pa tudi zdravje. Pri pisanju te knjige sem skupaj stkala modrosti iz vsega sveta, resnične zgodbe in praktične nasvete za vsakodnevno čaščenje sebe – najboljše različice sebe. V bistvu izkazovanje časti sebi pomeni, da se bolje naučimo dajati najboljše, kar premoremo, drugim. Trdno sem prepričana, da bosta naše osebno življenje in svet postala boljša, ko se bo v vseh nas porodil naš najboljši jaz, mi pa bomo z drugimi podelili svoje edinstvene darove, kar pa ni mogoče, če se v polnosti ne počastimo.

Izkažite vsej svoji biti čast, ki si jo zasluži sem spisala v upanju, da bo pomagala najrazličnejšim ljudem, moškim, ženskam in tudi mladim odraslim, da bodo v njej našli praktične metode, ki jim bodo odgovorile morda na najbolj ključno vprašanje, ki si ga lahko kdaj koli zastavimo: “Kaj lahko storim v točno tem trenutku, da si bom izkazal/-a čast, da bom v polnosti sprožil/-a moč svojega ustvarjalnega duha in dajal/-a svoje največje darove svojim dragim, občestvu in svetu?” 

Kaj v resnici pomeni “izkazovati sebi čast”? 

PS: Zame to pomeni, da spoštuješ, ceniš svoj najboljši jaz, ki se poraja, ustvarjalno in obilno daješ ter izkazuješ čast drugim ljudem. Ključno pri tem ni samo, da uživaš in se ob pravem trenutku razvajaš, čeprav je to prijetno in zelo potrebno storiti vsake toliko časa. Počastiti pomeni spoštovati, ceniti, priznavati, poveličevati oziroma plemenititi. Če želimo sebe spoštovati, ceniti in oplemenititi, potrebujemo bistveno globlja sredstva, tista, ki nam dajejo moč, da smo pristni, da zaživimo svoj pravi jaz. Čaščenje sebe je umetnost, sestavljena iz več vidikov. Štirje najpomembnejši, s katerimi se ukvarjam v knjigi, so čaščenje lastnih potreb in ponovno fizično, mentalno, čustveno in duhovno uravnoteženje; čaščenje svojega srca in dajanje drugim, tako kot največ velja; čaščenje zaključkov, ki naravno nastopijo v življenju in se naučiti pustiti obžalovanje za seboj; ter čaščenje lastnega glasu, odkrivanje in slavljenje edinstvenih darov, s katerimi smo prišli na ta svet, da bi jih predali naprej.   

V knjigi Izkažite vsej svoji biti čast, ki si jo zasluži govorite o tem, kako pomembno je postaviti meje in se naučiti vračanja sebi. Zakaj mnogi od nas tako stežka drugim rečemo ne?  

PS: Med odraščanjem nas je večina poslušala, da je “vedno bolje dajati kot sprejemati.” Seveda je treba dajati, vendar pa lahko drugim ustvarjalno in obilno dajemo le, če se naučimo uravnotežiti obe plati medalje in nas nehajo pestiti občutki krivde vsakič, ko poskrbimo zase. Naučiti se moramo dajati drugim in sebi, dajati in sprejemati. Tudi Mati Tereza, ki je slovela po svoji brezpogojni darežljivosti, je učila, da je obnavljanje predpogoj za pridobivanje moči za služenje. Marsikoga od nas, še zlasti ženske, so učili, da smo druge zapustili, če ne zapustimo vsega iz rok, ko nas nekdo poprosi za pomoč. Resnica pa je v tem, da z nenehnim žrtvovanjem zapustimo sebe in zato lahko drugim dajemo bistveno manj, kot bi lahko. 

Ste kdaj sedeli na letalu, ki se je pripravljalo na vzlet? Stevardese so naznanile, da je treba v sili najprej sebi nadeti kisikovo masko in šele zatem pomagati drugim. Enako je z življenjem. Poudariti moram, da “dajanje sebi” ni samo skrb za telo. Počastiti je treba svoja čustva in duha ter prisluhniti tistemu, kar nas kliče iz nas samih, ne samo tistemu, kar ves čas trka na naša vrata od zunaj. Če sebe ne spoštujete dovolj in ne poskrbite za fizične, mentalne, čustvene in duhovne potrebe svojega jaza, se zna zgoditi, da ne boste samo izčrpani, ampak tudi nesrečni, prazni in depresivni. Kadar se tako počutimo, le stežka globoko živimo in v polnosti dajemo – še jutranje vstajanje iz postelje lahko postane pravi podvig!  

Če to želite spremeniti, se morate najprej ozavesti, kaj vas žene v to, da se ne počastite in se potem tega lotite. Moja knjiga pojasnjuje mnoge globoko usidrane navade in njihov izvor, prinaša pa tudi predloge za vzpostavljanje novih vzorcev za skrb zase in navade, ki izkazujejo čast vam in drugim.  

Kaj lahko storim, če sodim med tiste, ki so “alergični na zavračanje”, kakor pravite vi, in le stežka postavijo meje?  

PS: Ključnega pomena je odkriti, kako postaviti zdrave meje, vendar to ne gre zlahka, še zlasti, če si niste vajeni v svojem z opravki prepolnem vsakdanu vzeti časa zase. Ljubeče, vendar odločno postavljanje zdravih meja je umetnost. V knjigi je veliko predlogov, kako to storiti. Enega od njih lahko že takoj začnete prakticirati, in sicer začnite govoriti “ne”, ko je to treba. Preprosto takole gre: ne recite vedno samodejno “ja” vsakič, ko vas nekdo pokliče in poprosi za pomoč. Kadar vas kdo prosi za uslugo, mu ne odgovorite takoj. Recite, da se boste oglasili, ko boste pregledali svoj urnik. Tako boste imeli čas, da preverite pri sebi in ste iskreni glede svojih občutkov.  

Nato pa se zaustavite in prisluhnite svojim občutkom. Nekajkrat globoko vdihnite, zaprite oči, vstopite v srce in se vprašajte: “Kaj imam na izbiro? Je prav, da se v tem trenutku žrtvujem? Ali sem prava oseba, da se odzovem na to potrebo? Kaj mi moji občutki pravijo, da naj storim?” Nato si dovolite vljudno reči “ne”, če morate. Morda se boste nazadnje odločili pristati, vendar boste izhajali iz temeljitega razmisleka v dobro vseh (tudi vas samih), ne pa iz nezdravega vzorca, zaradi katerega takoj poskočite, kadar vam nekdo reče, da to morate storiti. Mogoče vas bodo na začetku prevevali občutki krivde. To je nekaj naravnega. Ko se pojavi takšen občutek, ponovno potrdite svojo odločitev in se vprašajte: “Kaj moram zase storiti danes, da bom zopet zaživel/-a in z veseljem spet dajal/-a?” Neverjetno pomaga, če vsak dan na nek način sebi rečemo “ja”, pa tudi če je to samo kratek odmor, preden skuhate večerjo, ali pa se ponoči odpravite na tih sprehod. Drobnarije, ki jih storite zase, lahko marsikaj spremenijo.  

Zakaj nekateri stežka sprejemamo od drugih – in kako lahko to presežemo?  

PS: Nekateri od nas smo odlični v dajanju, vendar ne znamo dobro sprejemati. Ne prosimo za podporo. Drugim in sebi ne priznamo, da jo potrebujemo. Niti poklonov ne maramo sprejemati, kar je tudi posledica tega, da smo za svojega vzeli mit, da “če mi ne uspe samemu/-i, potem je nekaj narobe z mano”. Mislimo, da je prositi za pomoč znak šibkosti. Vendar pa je prositi za pomoč znak moči. Pozabljamo, da tudi najsvetlejše zvezde na katerem koli področju vedno potrebujejo svojega trenerja in navijača. Kje bi bil hobit Frodo Bisagin, če ne bi njegov prijatelj Samoglav Gamgi vztrajal z njim v dobrem in slabem? Kako daleč bi prišla slepa in gluha pisateljica Helen Keller brez svoje zveste učiteljice Anne Sullivan?  

Med največje lekcije, ki se jih naučimo v notranji umetnosti dajanja in sprejemanja, sodi dejstvo, da je zdravo prositi za podporo. To pomeni, da se čutite vredne sprejemati. In ne samo to: kadar prosite za podporo, da boste sprejeli najboljše odločitve svojega življenja, je to dejanje ljubezni – ljubezni do vas samih in do tistih, na katere bodo vplivale vaše odločitve. Če se z življenjskimi izzivi radi spopadate sami in le stežka prosite za pomoč, se spomnite teh dveh resnic: (1) prositi za podporo je znak ljubezni in moč ter (2) če potrebujete pomoč pri projektu v službi ali pri sprejemanju pomembne življenjske odločitve, vedite, da so vam ljudje bolj pripravljeni pomagati, kot si lahko mislite. Če vam ljudje, ki jih prosite za podporo, v tem trenutku ne morejo ali nočejo priskočiti na pomoč, to ne pomeni, da je niste vredni. Pomeni samo, da še niste našli pravih podpornikov. Odprite srce in našli jih boste.  

Prosim, podelite z nami zgodbo iz svojega življenja, ki je povezana s krhkim plesom dajanja in sprejemanja ter s tem, kako počastiti zaključke v svojem življenju.  

PS: Čaščenje zaključkov, ki dosežejo prav vse, je tako pomembna in zahtevna tema ter eden od mojih najljubših delov knjige Izkažite vsej svoji biti čast, ki si jo zasluži, ki je tako zelo pomagal že toliko ljudem. V ples dajanja in sprejemanja dejansko sodi puščanje preteklosti za seboj in dajanje prostora tistemu, kar čaka, da bo vstopilo v naše življenje. Narava ne prenese vakuuma. Kadar ga ustvarimo, ga bo zapolnila. Naučila sem se, da moramo neredko dati kaj stran, če hočemo, da se v našem življenju pojavi kaj novega.  

V kritičnih trenutkih svojega življenja, ko so me vrgli iz službe, sem se znašla pred nenehnimi izzivi in preizkušnjami, v krogu zmanjševanja, izpuščanja stvari iz rok in darovanja. Počistila sem omare in podarila več vreč oblačil dobrodelni organizaciji Salvation Army. Porezala sem grmovje na vrtu, ki se je preveč razraslo. Zlezla sem na kolena in vneto pulila plevel. Celo postrigla sem se. Več časa sem delala za neprofitno organizacijo. Hudo mi je bilo, vendar sem se takrat tudi zdravila. Tisti čas je dal znak za konec enega obdobja v življenju in za začetek drugega. Dejanja na fizični ravni so bila le zunanja manifestacija tistega, kar se je dogajalo v meni – prečistila sem staro, se znebila navlake, pred očmi se mi je razjasnilo, nastal je prostor. Sčasoma je nastal odprt prostor, v katerem so se lahko pojavile prekrasne priložnosti, nova prijateljstva in potrebne spremembe. 

Kaj ste se naučili o sebi med pisanjem knjige Izkažite vsej svoji biti čast, ki si jo zasluži – O umetnosti dajanja in sprejemanja?  

PS: Tako zelo drži, da pogosto učimo tistega, kar se moramo najbolj naučiti prav sami! Pisanje knjige je bila neverjetna vaja v izkazovanju časti sebi in svojim talentom. Neverjetna vaja, da se temu zavežem. Vzeti si čas in prostor za rojstvo te knjige je bil skoraj pravi podvig. Ni se kar zgodila sama od sebe; morala sem poskrbeti, da se je zgodila. Ko sem delala na knjigi, se mi je zdelo, da sem z žarometom osvetlila vse svoje mehanizme, s katerimi se izogibam stvarem, strahove in dvome vase, ki so hoteli narediti zmešnjavo v moji samozavesti, in poskrbeti, da ne bi počastila sebe in svojih darov. 

Še zlasti sem opazila, kako zlahka sem se skrivala za žrtvovanjem, za vzorcem, o katerem pišem v knjigi. Veliko lažje mi je bilo poskočiti, ko je kdo potreboval mojo pomoč, kot pa postaviti meje in se vsak dan lotiti svoje naloge. Ko sem ugotovila, zakaj je temu tako, mi je to spremenilo življenje. Zavedanje je vedno prvi korak do resničnih sprememb, zato je bilo zelo poučno uvideti svoje lastne samouničujoče navade in vzorce ter odpreti oči zanje. Primorana sem bila uvideti, kako pomembno je ljubiti in ceniti sebe, tako kot največ velja.