Intervju Dr. Nela Sršen – RAK NA DUŠI

Dr. Nela Sršen je ugledna zdravnica, kirurginja, članica tima za transplantacijo jeter v Univerzitetni bolnišnici v Padovi. Je znana humanitarka, ki je pomagala številnim bolnikom iz domovine Hrvaške pa tudi drugih držav, ki so nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije.  V različnih kulturah je proučevala, kako številne somatske bolezni tradicionalno zdravijo z mislimi in spreminjanjem stanja zavesti.  »Um ustvarja stvarnost s podzavestnimi vsebinami. Epigenetika pa nas uči, da je veliko stvari odvisnih od načina življenja, ne od genov! Ko smo ozaveščeni, postanemo vladarji svoje usode, namesto da mislimo, da smo žrtve genske programiranosti. Genski material ne odreja našega življenja.« Med njenimi bolniki sta slikar Dalibor Jalavić in kantavtor Arsen Dedić, iz Slovenije prevajalka knjige Rak na duši Stajka Skrbinšek.

INTERVJU Z DR. NELO SRŠEN IZ REVIJE ONA:

Lepa hrvaška zdravnica dr. Nela Sršen, rojena na Hvaru , ima tako milozvočen glas in tako bogato vsebino izgovorjenega, da bi jo poslušal in poslušal. Pozabil vmes, da je tisto noč spala dve uri in da je morda tudi kaj lačna. Ljudje, ki bi se ji radi zahvalili za življenje, stojijo v vrsti. V knjigi Rak na duši, ki je nedavno izšla, izpostavlja veliko pomembnih tem, a eno najbolj: smo, kar mislimo. »Odkriti in spoznati bolnikova škodljiva čustva, osvetliti stresni dogodek v njegovem življenju, ki jih je spodbudil, razširiti samozavedanje o tem, vse to je prvi korak na skupni poti z zdravnikom pri iskanju odločilnega odgovora na bolezen,« piše.

Že dvajset let delate kot zdravnica v univerzitetnem medicinskem središču v Padovi. V knjigi preberem, da sodelujete v ekipi, s katero ste v tem času opravili več kot tisoč presaditev jeter. Kako vas je oblikoval poklic, predvsem zaradi dejstva, da smo, ko ležimo bolni, prav vsi nemočni. 

Spominjam se svojih prvih izkušenj kot zdravnica, svojih prvih izkušenj z bolniki in nato naslednjih 20 let na tisoče bolnikov in njihovih zgodb. Kot se je razvijala medicina, sem se razvijala tudi jaz, zorela. Ne le kot zdravnica, kirurginja, temveč jaz kot človek s svojimi čustvi, bolečino, kot človek, ki se je mnogokrat identificiral s trpljenjem pacientov. Ne glede na to, kako smo si različni – kajti vsaka izkušnja je subjektivna, pripada le nam, in naše razmišljanje je rezultat našega življenja – so stvari, v katerih se prepoznamo, prepoznamo v resnici svoja čustva v drugih. Pogosto se z njimi tudi enačimo. Problem je, če se zdravnik čustveno preveč identificira, kajti ni več obrambnega mehanizma, ki bi lahko dal vedeti, da je ob pacientu zato, ker lahko profesionalno pomaga. Nekoč so me vprašali, kako naj se zdravnik ubrani pred vsem trpljenjem. Moj odgovor je: Najhujše, kar lahko naredi, je, da se – brani. Bolj ko se branimo, slabše je, ker se še bolj predamo čustvom. Od agresije, nemoči ob slabem rezultatu zdravljenja pacienta pa do jeze, frustracije … Jaz sem sočutna. Vem, da kot zdravnica dam vse, kar lahko, tisto edino, kar mi na koncu ostane, je dati sebe kot človeka, dati ljubezen, dati prijateljstvo. 

Knjiga ni le pričanje o tem, kako naše misli soustvarjajo bolezen, je tudi kronika vojne na Balkanu. Kako je pred sabo imeti otroka ene vere, ki dobiva organ otroka druge? Ko vse to beremo, postane jasno, kako brezpredmetno je, katero ime nadenemu Bogu.  Predstavljajte si ironijo usode … Zgodba o mali Snježani se je zares zgodila. Bila je deklica v izoliranem mestu. Morala bi v bolnišnico, a so jo vodili tisti, ki so bili v vojni s Hrvati. Ko je njena mati z njo vseeno pogumno odšla tja, jo je vzela medse skupina muslimank … Neki bogati industrialec je na koncu punčki plačal letalsko vozovnico do Benetk in ko je letalo pristajalo, je neki mali musliman umiral za posledicami avtomobilske nesreče. Dobila je njegova jetra … Nikoli ne smemo nehati poudarjati absurdnosti te nepotrebne vojne, ki so jo povzročile politične in verske razlike. Zakaj je bilo tega treba? Šele deset, petnajst let po tragediji se počasi začenjamo zavedati, kaj se je zares zgodilo, do kod je sposobno iti človeško sovraštvo … A kar sem zares želela poudariti v knjigi, je to, kako daleč nas lahko poneseta ljubezen in sočutje. V življenju vedno skušam izbirati in poudarjati pozitivne strani obstoja, ker se vsakič znova lahko odločimo, na katero stran bomo stopili. Včasih sem se na agresijo agresivno odzivala tudi sama, zdaj se s sočutjem in nasmehom, prepričana, da bi se drugi tudi odzival bolje, če bi se znal. Agresivne ljudi vidim kot duhovno siromašne posameznike, ki ne znajo bolje pokazati sebe in svojih čustev. Je žalostno, a je tudi to del življenja.

Kot deklico so vas močno zaznamovala leta, ki ste jih preživeli v samostanu. V knjigi veliko govorite o Bogu, o Jezusu … Znanost in vera pa gresta le redko z roko v roki. Kako doživljate ta dva svetova, kdaj sta postala eno? 

Dilema, kaj je prevladovalo v preteklih stoletjih – znanost ali vera, je že stara. Luknja, ki je zevala med dvojico, je bila velika, a danes smo dognali, da znanost in religija ne moreta druga brez druge, da sta dve strani istega kovanca. Da, veliko govorim o Bogu. Na začetku, v zgodnji fazi življenja, je bil to krščanski Bog; vzgojena sem bila namreč v duhu krščanstva. To je bil tisti Kristus, ki se je ponoči spuščal s križa in hodil naokoli, kot pišem v knjigi. Bog, ki ga vidim danes, ni Kristus, temveč pripada vsem religijam, je univerzalen. Če govorim kot znanstvenica, potem bom rekla, da je superiorna vrsta inteligence, univerzalna energija, kvantna dimenzija, tista brez časa in prostora; tjakaj pošiljamo svoje želje, misli, ki se nam, če to počnemo s srcem, vračajo materializirane. 

Velikokrat slišim, da sem ljudem nekaj dala, nekaj zanje naredila, a to ni bilo zanje, temveč zase. Jaz sem bila tista, ki me je vse to obogatilo. Ko poleti prečkam mejo, pridem v domovino, ni mesta, kamor me pacienti ne kličejo, naj jih obiščem. V trenutku, ko pridejo v bolnišnico s svojo bolečino, so v posebnem fizičnem stanju, trpijo. In ko jih kasneje vidim na morju, grem z njimi na kosilo, uživamo, šele takrat se začnem zavedati privilegijev svojega dela, svojega obstoja. Mala dojenčica Snježana, ki je prišla k nam v komi, stara lepo in pol … Te dni se bo poročila, bila sem njena botra. Je lepa, visoka, jaz pa majhna. A ko jo objamem, še vedno čutim pri sebi tisto malo leto in pol staro deklico, ki sem jo stiskala k sebi. Nenehno si dopisujeva, zdaj živi v Nemčiji. To je tisto, kar daje mojemu življenju smisel. Neopisljivo. 

Že davno sem se med duhovnimi preobrazbami naučila, da nimam svojega Boga, da je eden za vse. Ko gredo ljudje po svetu, da bi ga našli, kot sem počela sama, potrebujejo kar nekaj časa, da, tako kot jaz, ugotovijo, da je nekaj, kar je v nas. Smo božja bitja, vsi smo del Boga, hologrami univerzuma. Lahko mu, Bogu, nadenemo kakršno koli ime glede na našo veroizpoved, pripadnost, a je za vse enak. Z znanstvenega vidika lahko govorim o čemer koli, smisel pa je še vedno isti. Je v nas. Smo izraz univerzalnega, ko pa se tega začnemo zavedati, občutek blaženosti ne jenja. Smo del nečesa, kar je mnogo večje od nas. Šele ko se tega zavemo, začnemo zares ceniti svoje bivanje tukaj in zdaj.

Takšni, kot smo bili pred letom dni, pred mesecem dni, danes nismo več. Vsaka življenjska okoliščina deluje na nas, pozitivno ali negativno, a tisto, k čemur bi bilo dobro težiti, je, da iz vsake poskušamo izvleči pozitivno, konstruktivno, ker lahko le tako dosežemo višje ravni naše zavesti. Na koncu, pa če hočemo ali ne, dobro zmaga. Morda res čisto na koncu, ampak zmaga pa.

Ni nam več tuje prepričanje, da zboliš, če na ves svet gledaš črno, tragično, če verjameš, da se bo vse izšlo slabo, potem tako tudi živiš; pravijo, da si bolezen prikličeš. A vaša knjiga je prav tako polna srce parajočih zgodb otrok, ki so zboleli in tudi umrli, nič krivi. Še dan prej so se brezskrbno podili po igriščih, že naslednjega pa izvedeli za strašno diagnozo. Kako si to razlagate? Kako so si oni lahko kar koli priklicali? Kje je logika? 

Seveda je vaše vprašanje smiselno. Ko se sprašujemo o naših mislih, prepričanjih, potem predvidevamo, da negativne misli negativno vplivajo na naše zdravje. Otroci so po naravi seveda nekaj drugega; ker še nimajo toliko življenjskih izkušenj, ne težijo k negativnim mislim. Zakaj potem zbolijo? Tukaj zahajamo v tisti del epigenetike, ki razlaga, da je za samo pet odstotkov onkoloških tumorjev vzrok mutacija genov; ti otroci so se s tem rodili. 

Moram pa povedati tudi, da sem videla veliko otrok, ki so prišli iz določenih delov Srbije, določenih delov Črne gore, otrok torej, ki so se rodili v krajih, ki jih je razdrla vojna, njihove mame pa so bile podvržene hudim travmam. Seveda se je to med nosečnostjo negativno izražalo tudi na njih. Kar mati razmišlja, doživlja, vse to se prenaša na otroka, vpliva na DNK. Na nastanek bolezni ne vpliva samo en dejavnik, temveč več. Otrok sam po sebi je nedolžno, čisto bitje, ki nima negativnih misli. Je pa del tistih petih odstotkov, ki se rodijo z mutirajočim genom tistemu odstotku mam, ki so živele polne travme in slabo skrbele zase (hrana, jemanje zdravil, življenjske razmere). Vse to se je kasneje pokazalo na otroku …

Veliko ste potovali. Pogosto omenjate Južno Ameriko in da vam je tamkajšnje življenje preprostosti prineslo veliko sreče. Ste kirurginja, tudi glamur vam ni tuj, bogastvo. Kako gre to dvoje skupaj?  V Italiji sem bila zelo bogato poročena. Pozdravila sem vse svoje frustracije iz otroštva, pomanjkanje, bila sem zelo razvajena. Kar zadeva materialno bogastvo, sem imela tako mogoče kot nemogoče. A več ko sem imela »boljšega in lepšega«, bolj je v meni naraščal občutek praznine. Vse dokler nisem zbolela. Nekako sem samo sebe prisilila, da sem se začela zavedati iluzije hedonizma. Po bolezni sem se res začela spreminjati, začenjala res razumeti, duhovno rasti.

Vrnila sem se v svoje otroštvo, v svojo bolečino, travme, ki sem jih doživela, kajti moji problemi so se začeli tam. In to ni bilo več ranjeno dete, ki je stalo ujeto, zapuščeno nekje ob strani … Ugotovila sem, da sem ves čas igrala vlogo, ki ni bila moja, ki ni pripadala osebnosti, ki pa sem – ranjena punčka. Po bolezni sem se vrnila k njej, jo objela – to je bilo zame izjemno težko čustveno obdobje, ker je vsa moja bolečina vzniknila na plan. Bilo je, kot da bi podoživela vse probleme, ki so mi prišli na pot. A to mi je pomagalo, da sem postala zrela osebnost. Od takrat imam lahko veliko ali nič, a tisto, kar je najpomembnejše zame in nekaj, na kar sem najbolj ponosna, je to, da moja notranja čustva ne oscilirajo in niso odvisna od zunanjih dogodkov. Ko dojamemo ravno to, torej da prav nobeno zunanje materialno dogajanje ne more spremeniti našega čustvovanja, potem …

Najprej moramo dojeti, da smo vredni sami zase, ne pa da se sodimo glede na trenutno razpoloženje ljudi okoli nas. Ko to zapopademo, bo zelo težko kakršna koli zunanja okoliščina vplivala na nas. To je tisto ravnotežje duha in telesa, ki bi ga vsi radi dosegli. Ne, nikakor ni lahko. Lahko je o tem govoriti, a pot je dolga. Vendar pa, kaj je življenje drugega kot pot? Naše življenje nima cilja. Na tej poti se zgodi veliko, pomembno pa je, da iz vsakega dogodka potegnemo pozitivno. Tudi največja tragedija lahko postane zmaga. 

V življenju sem doživela že marsikaj. Izgubila sem ljubljenega brata. To je bilo res zelo težko. Njegova žena je bila takrat noseča. Umrl je v prometni nesreči, nič kriv, hotel se je samo izogniti trku … Za njim so ostali njegovi otroci. In če sem preživela te tragedije … Ne gre za to, da z leti postane laže, z leti lahko postane še teže, a z bratom sem vsak dan. Ljubezen, ki mi jo je dajal, je še vedno z mano, pa je enajst let od njegove smrti. Ko gledam njegove hčerke, v njih vidim njega. Zato pravim, da smo skupnost zavesti, utopljena v univerzalni zavesti, vsi smo skupina duš in vsak od nas s telesom dobi materializirano obliko. Zakaj? Da se lahko prepoznamo, gledamo. Pa tudi zato nam je preljubi Bog dal telo, da lahko scela okusimo, kaj nam ta čudovita Zemlja ponuja, da se lahko dotikamo … Ko to spoznamo, začnemo ceniti sebe, šele potem pa tudi druge. 

Kot zdravnica ste imeli možnost neprecenljive izkušnje. Biti tudi na oni strani, na strani pacientke. Ne na začetku knjige in ne na koncu ne izvemo, katero bolezen ste imeli. Zakaj ne poveste? 

Težko mi je govoriti o vrsti bolezni, ker sama pogosto določeno bolezen asociiram z določenimi življenjskimi okoliščinami. Ne gre za to, da ne želim govoriti o svojih tragedijah, daleč od tega. Le toliko sem spregovorila o njih, kolikor sem presodila, da je dobro. Prej ali slej bom povedala vse, a trenutno za to še nisem zrela. Nekateri so celo hoteli priti do moje zdravstvene kartoteke v Nemčiji … Vsak od nas ima pač pravico povedati v določenem trenutku tisto, kar meni, da je prav. 

Pred intervjujem ste mi rekli, da življenje, ki ga živimo, pravzaprav ni normalno. Vsa ta hitrost, tekmovalnost, primerjanje … No, da je normalno nekaj povsem drugega, ste dejali. A kako v t. i. nenormalnem svetu najti ravnovesje, ko si sposoben videti lepo, a si hkrati priznati tudi drugi pol, tu in tam uporabiti solze, ki jih dandanes tako zelo radi skrivamo? Eden od sindromov bolezni našega sveta je namreč tudi pretvarjanje, da je vse v redu, ne da bi zares odprli oči. 

Grozno je, da čez dan le malo odločitev sprejemamo z razumom. Devetindevetdeset odstotkov »odločitev« vznika iz naše podzavesti, ki dela tisočkrat hitreje kor racionalna zavest. Živimo rutinsko življenje z nenehno ponavljajočimi se mehanizmi. Nikoli se ne ustavimo in vprašamo, ali avtopilot res dobro deluje na nas. Čez dan se skozi našo glavo sprehodi okoli 60.000 misli; 96 odstotkov jih je negativnih, le štirje pozitivni.

Kako to? 

Začnimo pri sebi. Še pred letom dni sem, ko je bilo pred mano kaj pomembnega, izbrala tisto drugo možnost, možnost neuspeha. Laže in varneje se je bati neuspeha kot zaupati v dober izid. A tako sami sebe vodimo k polomu. To so naši vgrajeni mehanizmi, navade. Absurdno je, da smo, ko najdemo osebo, ki je do nas ljubeča, topla in čudovita, brez skritih namenov, presenečeni. A ravno nasprotno bi nas moralo čuditi. Navajeni smo, da je slabo normalno. 

Najbolj spoštljivo življenje sem našla pri najbolj primitivnih ljudstvih. Oni spoštujejo vse, kar jih obkroža, drevesa, živali, ker se počutijo del stvarstva. Človek v t. i. civiliziranem sistemu pa je egoist. Misli, da je s svojo »civiliziranostjo« tudi superioren, a ni. Bolj civiliziran ko je sistem, bolj je človek oddaljen od sebe. Instinktivni del naših možganov je povsem atrofiran, uporabljamo samo avtomatizme. 

Predstavljajte si današnjo mladino, če bi jim odvzeli vse elektronske naprave. Saj bi bili povsem izgubljeni! Zakaj se mladi družijo in pijejo? Ker se anestezirajo. Zakaj? Ker se le takrat počutijo kot nekdo, sicer so sami zase – nihče. Ko pijejo, omrtvijo občutek praznine. V Padovi vidim mlade 14-letnike, ki pijejo, dokler se popolnoma ne izgubijo. Šele tedaj imajo občutek, da so odmaknjeni od problemov. Problemi ostanejo, a se jim ne znajo upreti. Odrasli pa jih obtožujejo, češ, kakšni so. Velikokrat rečem, da bi morali starši, katerih otroci niso našli smisla, naprej sebe postaviti pod vprašaj.

VIR: