2001

Odkrijmo jutrišnji svet že danes! Knjiga je zanimiv vodnik po tehnologiji, ki je oblikovala človeštvo in ga bo spremljala tudi v novem tisočletju. Miselno potovanje v prihodnost pa ni mogoče, ne da bi se ozrli tudi v preteklost in spoznali nastanek in izvor strojev, ki nas spremljajo na vsakem koraku…

Filozof in pisatelj Vinko Ošlak se v pričujoči knjigi posveča zahtevni temi: razpravlja o verskih in filozofskih nagibih za rast in vztrajanje v svoji narodnosti in jeziku.
“”Narod je skupnost s posebnostmi, ki pa je naravnana na univerzalnost. Narod je pot profanega ljudstva, zaznamovanega z vrsto posebnosti, kakor sta predvsem jezik in kulturno izročilo, v smeri univerzalnega Božjega ljudstva, ki teh posebnosti ne odpravlja, ampak jih povzema na višji ravni, ki si bo nazadnje našla svoj zunanji izraz tudi v skupni občečloveški kulturi in skupnem občečloveškem jeziku, pri čemer nikomur ne bosta odvzeta narodni jezik in kultura…

Po zlomu svoje armade v dvanajsti soški bitki pri Bovcu in Tolminu oktobra 1917 so se Italijani nemškim in avstrijskim napadalcem uspešno postavili v bran šele ob reki Piavi v notranjosti Italije. Avstro-ogrska vojska namreč – zaradi usihajoče nemške podpore in dolgih oskrbovalnih poti – ni več mogla nadaljevati svojega ofenzivnega prodora. Nova fronta je tako segala od gorskega masiva Grappa do Jadranskega morja. Avstrijsko vrhovno poveljstvo je začelo resno razmišljati o nadaljevanju jesenske ofenzive šele spomladi 1918. Toda načrt za zadnjo avstrijsko ofenzivo junija 1918 je bil popolnoma zgrešen, saj je avstrijsko vrhovno poveljstvo napačno ocenilo nova razmerja moči na bojišču, tako da je ofenziva klavrno propadla že na samem začetku. Cena tega napada so bile visoke izgube, ki jih avstrijska armada ni več mogla preboleti. Od takrat je italijanska vojska – s pomočjo zavezniških sil – obvladovala dogajanja na fronti, medtem ko je avstro-ogrska armada v nepredstavljivih razmerah začela polagoma razpadati. Napad italijanske vojske in njenih zaveznikov konec oktobra 1918 je naletel samo še na razpadajočo avstrijsko armado.

Avtor s pomočjo novih virov bralcu predstavi nepopisne grozote med avstrijsko junijsko ofenzivo 1918 ter ga hkrati opozori na pomembne dogodke, ki so močno vplivali na današnjo podobo Srednje Evrope…

Gradovi, neme priče minulih časov, so del naše srednjeveške zgodovine. Njihovi zidovi nas spominjajo na davne viteške čase, v zvezi z njimi se spletajo številne zgodbe in legende. V strateško že od nekdaj tako pomembni deželi, kot je Slovenija, je bilo od 10. stoletja dalje zgrajenih več sto gradov, gradičev, graščin, dvorcev in dvorov velikih in malih fevdalcev. Če upoštevamo obstoječe objekte, bodisi delno ali povsem predelane, obnovljene ali razvaljene, pogosto ohranjene le kot skromne razvaline, še večkrat pa gre le za sledove na iskanih lokacijah (nekaj kamenja, ostanki obrambnih jarkov in nasipov), omembe v arhivskih zapisih in ljudskem izročilu, pa tudi izginula preprosta plemiška prebivališča, potem je v Sloveniji v minulih stoletjih stalo nad devetsto grajskih objektov, od tega je bilo gra¬dov okoli 300.
V 10. in 11. stoletju na ozemlju sedanje Slovenije ni bilo pomembnih fevdalnih središč in škofijskih sedežev, vendar pa so posvetni in cerkveni fevdalci (visokorodne rodbine – Spanheimi, Babenberžani, Andechsi, Breže-Selški idr., veliki fevdalci – grof je Goriški, Ortenburški, Višnjegorski, Žovneško-Celjski, gospodje Turjaški, Ptujski, Svibenski idr., cerkev – oglej ska patriarhija, salzburška nadškofija, krška, freisinška, bamberška in briksenška škofija ter številni samostani) na svojih ozemljih pri nas že kmalu pozidali veliko manjših, ministerialnih gradov, s katerih so varovali in upravljali posestva. Gradove so za svoje gospode, cerkvene in posvetne fevdalce, upravljali kot njihovi fevdniki vazali in ministeriali…