Lahko noč, gospod Holmes
19,95 € Izvirna cena je bila: 19,95 €.5,00 €Trenutna cena je: 5,00 €. (z DDV)
Vsi občudovalci Irene Adler ali tisti, ki ste naveličani detektivk iz moškega zornega kota, ta knjiga je za vas.
S podobno zasnovo kot knjige o Sherlocku Holmesu, ki jih je ustvaril Arthur Conan-Doyle, je prigode Irene, ’tiste ženske’, zabeležila njena prijateljica.
Carole Nelson Douglas izvrstno zapiše ‘pravo zgodbo’, ki se skriva za Škandalom na Češkem in osvetli veliko Holmesovih najslavnejših primerov. Prav tako si prizadeva pojasniti nedoslednosti v izvirnih Sherlockovih kriminalkah.
Na voljo po naročilu
Hitra dostava
Garancija varnega nakupa
Odgovorimo v 24 urah
33 dnevna možnost vračila
V primeru nezadovoljstva z izdelkom, ga enostavno
vrnite in povrnili vam bomo denar.
4,6 / 5 Ocena na Google-u
Uvod: junij 1894
Obujanje spominov na ulici Baker
»Watson, v stari številki revije Strand, ki je iz neznanega razloga ležala v bližini, sem prebral, da je prišla v javnost še ena zgodbica o mojih težavicah – afera Irene Adler,« je pripomnil prijatelj Sherlock Holmes ob ostankih obilne večerje gospe Hudson nekega toplega poletnega večera.
Zadovoljni nasmešek sem prikril s požirkom burgundca. Vedno se mi je zdelo smešno, da je znal moj prijatelj, najbolj pronicljiv možakar na svetu, tako uspešno prezreti sveženj revij Strand, ki sem jih prinesel v najino stanovanje, kadar je bila med mesečnimi prispevki objavljena moja nova zgodba. Takšne zgodbe so se pojavljale v reviji zadnja tri leta in so se začele tik za tem, ko so Holmesa leta 1891 proglasili za mrtvega.
Močno sem upal, da se bo Holmes, zdaj obujen v življenje, seznanil z mojim preteklim prizadevanjem, da bi počastil spomin na njegove izjemne sposobnosti sklepanja. Toda javno svojim dosežkom ni pripisoval velikega pomena, in to se je preneslo tudi na moje literarne prispevke. Zato je bila vsaka obljuba velikega detektiva, da bo sploh prebral svoje dogodivščine, ki sem jih spisal, edinstven in osrečujoč dogodek.
»Te zgodbice so precej priljubljene,« sem prizanesljivo pripomnil.
»Priljubljene, hmm.« Holmesove robate poteze so za trenutek splahnele, ko je tipal za pipo po obedu. »Nedvomno se gre zahvaliti spotikljivemu naslovu.«
»Menil sem, da Škandal na Češkem povsem ustreza opisu primera.« Moj glas je prevevala pikrost, saj vsak ljubiteljski pisatelj piše izključno zaradi hvale.
»Kaj res?«
Holmesova zadržanost me je le še podžgala. »In kako bi ti poimenoval to afero, če smem vprašati?«
Njegov pogled se je izostril v modri meglici tobačnega dima. »Izjemna ženska.«
»Češkemu kralju se Irene Adler ni zdela izjemna ženska, Holmes; drugače bi jo poročil.«
»Če bi kot merilo za raziskovalno delo poreklo prekašalo primernost, Watson, bi s težavo našel redke resnično mikavne naloge, ki mi pridejo naproti. Razen tega pozabljaš …« je navdušenje v Holmesovem nasmehu naznanjalo redko pripravljenost na obujanje spominov, »… da je že Njegovo veličanstvo vzkliknilo: ‚Ali ne bi bila odlična kraljica?‘ To je bila njegova edina pametna pripomba v tej zadevi. Vendar si me napačno razumel, Watson. Popolnoma razumem, da je za časopis treba pretiravati. V tvoji pripovedi ugovarjam le ključnemu dejstvu, ki si ga napačno razumel.«
»Ključnemu dejstvu? Napačno?«
»Tako je.«
»Zagotovo ne. Zadevo sem povzel iz svojih zapiskov in poklicno sem se navadil natančno zapisovati podrobnosti. Res je, da so to dogodki izpred šestih let, toda …«
»Ne ugovarjam tvojemu opisu podrobnosti iz primera, Watson. Težava je v tvojem površnem sprejemanju poznejših, nepreverjenih dejstev.«
»Katerih dejstev?« sem hotel izvedeti in odložil odličen kos limoninega kolača gospe Hudson, ki ga nisem pojedel do konca.
»Dejstva o prezgodnji smrti Irene Adler, zdaj Norton. Povsem nedopustno jo omenjaš kot preminulo Irene Adler.«
»Poročilo o njeni smrti je bilo objavljeno v časniku Times. Strašna nesreča z vlakom v italijanskih Alpah. Oba z možem, Godfrey Norton in ona, sta bila našteta med žrtvami nesreče.«
»V Timesu, moj dragi Watson, je veliko neresnic.« Holmes si je nadel profesorski glas, ki sem mu pogosto oporekal že zaradi načina. »In velikokrat smrti razglasijo prezgodaj. Kot so mojo.«
Holmes je namigoval na zadevo pri slapovih Reichenbach, s čimer me je opomnil na moje hude utvare o prijateljevem izginotju in smrti. Te so bile odpravljene šele s Holmesovim osupljivim vstajenjem od mrtvih prejšnjega aprila. Pisateljska domišljavost je poniknila, ko sem se podal na pot, ki jo je Holmes utiral mojemu manj bistremu umu.
»Kaj resnično verjameš, Holmes, da je tudi Irene Adler živa?« sem vprašal rahlo presenečeno.
Holmesov pogled je romal do uokvirjene fotografije te ženske, ki je zasedala častno mesto med njegovimi spominki.
»Ona je ena od štirih posameznikov in edina ženska, ki me je prekosila, Watson. Zakaj ne bi prelisičila tudi smrti?«
Včasih se mi je zdela Holmesova gromozanska, a nenamerna domišljavost enako nadležna kot njegova sposobnost, da izvleče ogromno dejstev iz najmanjše trohice dokaza.
»Ali verjameš, da je živa?« sem hotel izvedeti.
»Predvidevam, da je, Watson,« je odgovoril jedrnato po dolgem molku. »Nisem raziskoval, zato je to le domneva. Vendar ti veš, na katerih metodah temelji moja domneva.«
Holmesovim izjemnim sposobnostim sklepanja, s katerimi je zbrusil svoje slutnje na nekakšni ukoreninjeni notranji logiki, vse dokler niso dosegle dokončne ostrine, ni bilo mogoče oporekati.
Ponovno sem se zazrl v fotografijo ženske iz primera. Čeprav se je poročila z Godfreyjem Nortonom, preden je pobegnila iz Londona in se soočila s Holmesom – s pismom, ki ga je pustila za Holmesa, podpisanim z ‚Irene Norton, rojena Adler‘ –, sem o njej neizogibno razmišljal kot o Irene Adler, operni primadoni in pustolovki.
Kot mnogo igralk, je bila izrazito lepa ženska. Med raziskovanjem primera sem jo uzrl z nedosegljive razdalje le enkrat, toda fotografija je odražala njeno plemenito držo, ki so jo okronali razkošno urejeni gosti prameni temnih las. Na fotografiji je bila oblečena v slovesno obleko z razgaljenim izrezom – in ta je bil resnično čudovit, celo jaz sem bil dovolj nepristranski, da sem to priznal –, toda obleka in dragulji so le poudarili njeno elegantno postavo in lepi skladni obraz.
V Holmesovem kartotečnem katalogu je bila Irene Adler opisana kot tridesetletna lepotica v polnem razcvetu, ki jo je srečal leta 1888, pred šestimi leti. Holmes je imel le štiriintrideset let. Priznam, da sem ob njegovem neprikritem občudovanju gojil upanje, da se je v najbolj zagnanem stroju za sklepanje prebudil kanček moške dovzetnosti v občudovanja vrednem učinkovitem mehanizmu njegovega uma, srca in duše.
»In potem so še tiste neumnosti, ki si jih napisal o moji splošni nenaklonjenosti lepšemu spolu,« je zamrmral Holmes in prekinil moje premišljevanje.
»Neumnosti? Menil sem, da sem to pojasnil precej znanstveno.«
»Ljubezen v mojem življenju bi bila ‚pesek v občutljivem instrumentu‘,« se je dobrodušno norčeval. »Kakšen način za opisovanje čustev, ki ženejo devet desetin človeštva, Watson! V srednjih letih postajaš velik romantik.«
»In kaj je narobe z nekaj čustvenosti v tem krutem in pogosto nesramnem svetu?«
»Nič, dokler ni v navzkrižju z dejstvi.«
»Vendar je vedno! Dejstva nimajo ničesar skupnega s čustvi. Poglej tiste, ki ljubijo v nasprotju z vsem in ljubijo celo zlobne morilce.«
»Prav to ti govorim. O tem imaš prav, Watson. Ne morem nasprotovati razumu. Ne morem dopustiti, da bi zapeljiva lepota obraza zasenčila dejstva, ki mi jih moja bit predano razkriva. Razen tega pa, zakaj si želiš pojasnjevati moj samotarski način življenja? Nisem prvi moški, ki se izogiba družbi žensk zaradi intelektualnega dela.«
»Spet si kot običajno sam zadel bistvo, Holmes! Zakaj moraš enačiti družbo žensk z zmanjšanjem intelektualnih zmožnosti?«
»Ker večina žensk predstavlja oviro.«
»Oviro? To je brezčutno, Holmes. Celo ti nisi tako nečloveški, da bi odpisal polovico človeštva kot nadlogo!«
Holmes si je nadel droben, prizanesljiv nasmešek, kar je pomenilo, da se je njegov nasprotnik ujel v besedno zanko, ki si jo je nastavil sam.
»Vem, da si pristranski v zadevi, če upoštevam tvojo zaupno zbližanost z nekdanjo Mary Morstan, in iskreno mi je žal, da je zdaj že pokojna Mary Watson,« je sočustvujoče zamrmral. »Bila je resnično odlična ženska. Toda ob upoštevanju celote je nepomembna izjema, Watson. Pomisli! Kako bi me običajna ženska spremljala po nočnih ulicah nevpadljivo in neovirano? Kako bi se prebijala po oddaljenih predmestnih krajih, kjer sva hodila, zavita v skoraj trideset metrov vlečke in v čepici s pajčolanom? Ali bi lahko uporabila revolver in odšla ob polnoči brez predhodnega obvestila, kakor si pogosto ti? Kako bi oseba, vzgojena, da omedli od razburjenja ob
najbolj nepomembnem razlogu, ostala pri zavesti ob soočenju z nasilno smrtjo?«
»Nekaj pogumnih žensk sva srečala med raziskovanjem tvojih primerov,« sem dodal.
»Natanko tako. Srečala sva nekaj občudovanja vrednih žensk, predvsem tista samostojna bitja, ki jih je usoda prepustila lastni iznajdljivosti. Tvoja Mary Morstan je izkazala veliko značajsko plemenitost, ko se ji je njena dediščina zdela tako nepomembna v primerjavi s spoštovanjem skromnega zdravnika, ki je moj znanec. Toda ali ni tudi ona omedlela, ko je primer dosegel vrhunec? Zapisano je v tvoji zgodbi o zadevi, ki jo imenuješ Znamenje štirih.«
Zardel sem, ko je moje nežne, predzakonske trenutke obujal prijateljev neprizanesljiv spomin. »Irene Adler ni omedlela,« sem zamrmral od zbeganosti.
»Natanko tako, Watson! Irene Adler ni omedlela. Ker ni takšna oseba, da bi umrla v nesreči z vlakom, nič bolj, kot bi bilo mogoče, da bi jaz padel s pečine, niti v smrtonosnem objemu profesorja Moriartyja ne. Takšnim, kot je Irene Adler, ni dovoljen tako pasiven konec.«
»To res ne more biti logično sklepanje.«
»To je rezultat najbolj brezhibne logike. Poglej dejstva. Ali ni Irene Adler vedno znova dokazovala nesporen nadzor nad ljudmi in dogodki okrog sebe? Dovolj je bila dovzetna, da je predvidevala bližnjo poroko češkega kralja, in dovolj pametna, da je pobegnila, ko je spoznala, da je bila izpodrinjena iz njegovega načrta, če že ne njegove naklonjenosti.
Prav tako je predvidevala, da v prihodnosti potrebuje zaščito, in je s seboj odnesla kočljivo fotografijo, na kateri je bila s kraljem. Izmuznila se je njegovim najboljšim agentom ob petih različnih priložnostih. Ko je Njegovo veličanstvo dovolilo, da skromno prispevam k rešitvi težave, ni le opazila, da se zanka okoli nje krči, ampak si je drznila – drznila, Watson! – slediti meni, ko sem nosil preobleko, in tudi tebi, prav do praga ulice Baker 221-B. Tam mi je, preoblečena v mladeniča, neustrašno zaželela: ‚Lahko noč, gospod Holmes‘.«
Holmes se je naslonil na stol, dim se je dvigal z njegovega vročičnega obraza kot para s preobremenjene lokomotive. »Potrudil se bom s citiranjem češkega kralja o eni stvari: ‚Kakšna ženska!‘«
»Predrzna lahkoživka, če želiš slišati moje mnenje,« sem dodal, še vedno v bran svoje dobrodušne Mary.
Holmes se je skrušeno nasmehnil. »Kako nepošteno, da se drznost imenuje razuzdanost, če ima ženski obraz. Kako si zapisal v svoji zgodbi, Watson – ‚preminula Irene Adler, sumljive in sporne preteklosti‘? Poimenuješ jo tudi pustolovka. Pred dvema stoletjema je ta beseda označevala žensko, ki je živela od svoje iznajdljivosti; danes je razvrednotena in poimenuje žensko, ki živi po svoji volji – zlasti kar se tiče pomembnih in bogatih mož. Mislim, da se pri tem o madame Irene motiš, vendar lahko o njenem značaju ugibaš s pisateljsko pravico. Toda njena smrt je le govorica, dokler ni dokazano nasprotno. Ne, Watson, bojim se, da smo v L’Affaire Adlervsi igrali le stranske vloge njeni bistroumnosti in volji. Če bi bila moški, bi takoj dojel pretvarjanje v njenem pozdravu – in slovesu –, tisto noč tukaj, na ulici Baker. Ker jo ovirajo omejitve njenega spola, uporabi naše naduto moško podcenjevanje, da bi prikrila drzen značaj. Ta ženska nima tekmeca.«
»Potem jo res občuduješ!« sem naglo rekel, kajti zanj je bila vedno ta ženska.
»In z veliko boljšim razlogom, kot je romantičnost, Watson, čeprav bi ugajalo bralcem tvojih mesečnih zgodbic in tvoji konvencionalni duši, da bi jo občudoval le zaradi zaljubljenosti.
Predvidevam, da ni zbežala iz Anglije le, ker bi ji bil na sledi češki kralj – in le zato, ker sem ji jaz zategoval zanko, veš. Predvidevam, da je imela druge razloge, ki so delno vključevali skrivnostnega gospoda Godfreyja Nortona.« Holmesov pogled se je silovito zožil. »Toda Irene Adler ni mrtva – oh, ne, Watson. Nič bolj, kot bi Moriarty ne obstajal. Življenje stavim na to!«
Vezava | |
---|---|
ISBN | |
Leto izdaje | |
Novost | |
Število strani |
Za oddajo mnenja se morate prijaviti.
Mnenja
Zaenkrat še ni mnenj.