Knjigarna

Odnos do Lovrenčiča, zastopnika mladokatoliškega literarnega gibanja, religioznega ekspresionizma, je ambivalenten. Na osnovi peščice izbranih primerov pesmi sicer doživlja priznanje na formalnem področju zaradi svojega eksperimentiranja, hkrati pa se pojavljajo dvomi o estetski kvaliteti njegove lirike. Značilne so formulacije, ki poudarjajo razkrajajočo naravo njegovega postopka: govor o depoetizaciji njegovega lirskega izraza, o razkroju metričnih in kitičnih tvorb, o odvračanju od blagoglasja ali o kaotizaciji lirskega jezika. Tudi o Lovrenčičevem veselju do literarnega eksperimenta se pojavljajo v zvezi z dvomečim vprašanjem o idejni vsebini njegovega pesništva negativne ocene.

V ne vedno jasnih prizorih iz življenja Kristusovih prednikov je Michelangelo izrazil, kakor se zdi, zapuščenost, samoto, dolgčas, s praznimi opravki zapravljeno življenje, izgubljena stoletja zgodovine brez upanja na odrešenika. V štirih kotih stropa se nato pojavi snovno stopnjevanje. Na poljih Kristusovih predhodnikov ždijo figure kakor obsojenci, kakor da spijo in sanjarijo skozi vekovito noč pričakovanja, v kotih pa se že pojavlja akcija naroda za svojo rešitev, hkrati predpodoba božjega odrešenja, ki ima priti. Nato se gibanje, telesna aktivnost mogočno stopnjuje v figurah sužnjev, ki se vzbočijo do izredne plastičnosti (sl. 48.); to niso več blede sence mračnih ljudi, marveč zaposlene in v polnem reliefu naslikane postave, razgibane v vse prostorne smeri (prim. tudi slike sužnjev v kotih naše sl.50.)…

Ob pogledu v sodobno dogajanje predvsem v zahodni umetnosti in še posebej glasbi je Globokarjevo delo imenitna, sveža in predvsem pristno doživeta podoba skladatelja, ki ga odlikuje radovednost za spraševanje in samospraševanje, pripravljenost na pogovor in pojasnjevanje, ki pri glasbi, za katero se zavzema in jo oblikuje, nikakor ni odveč. Tako je, kakor da se skladateljska osebnost šele skozi esejistično obarvani zapis pokaže v svoji celovitosti, saj se ima bralec, morda hkrati tudi poslušalec Globokarjevih del, priložnost seznaniti tudi z vzgibi, z razlogi, ki so skladatelja vodili pri njegovih odločitvah, ker je dragoceno dopolnilo in pripomoček, s katerim se nam posredno približa tudi ta, po skladateljevi presoji mnogo premalo izvajana glasba.

Metka Zupančič…

Breznikovo delo je pričevanje njegove dejavne ljubezni do vsega, kar je slovensko. Praktično vsak prosti trenutek svojega življenja je že od gimnazijskih let posvečal proučevanju slovenskega jezika, tega najočitnejšega in najvažnejšega znamenja naše narodne biti. Sredi najvišjega ustvarjalnega vzpona mu je v letih druge svetovne vojne smrt iztrgala pero, ki je prikazovalo naš knjižni jezik: od njegovega rojstva v 16.stoletju in nato v vijugavem razvoju skozi naslednja štiri stoletja v najnovejši čas. Z bistrim pogledom znanstvenika je spoznal njegovo stremljenje k polnosti in vseslovenskosti, njegov boj za pravo, tj. samosvojo, pristno podobo, kakor se je oblikovala hkrati iz praslovanske dediščine in iz stikov z jeziki in ljudstvi svojega okolja, neslovanskega in slovanskega….