Knjigarna

Po dolgem času sem se spomnil, da bi se lahko spet malo oglasil in poročal, kako mi gre v mojem iskanju samega sebe, saj ste vi odločilno vplivali na ta proces. Partnersko stanje je zdaj fajn in se izboljšuje. Se mi zdi, da gre vštric s spoznavanjem in sprejemanjem samega sebe.

Tri najnovejše Modernorferjeve gledališke igre, v tej knjigi združene pod naslovom, ki ga nosi ena od njih, Lep dan za umret, na prvi pogled nimajo veliko skupnega. Prva, Na dnu, je parafraza znamenite naturalistične drame z istim naslovom Maksima Gorkega (iz leta 1902), druga, Lep dan za umret, je drama odnosa med materjo in hčerko, močno zaznamovanega z mamino punkovsko subkulturno izkušnjo, tretja, Solze in kri, pa je igra razčiščevanja zapletenih odnosov med petimi ženskami (ki se jim na koncu pridruži še šesta) in njihove povezanosti s pravkar umrlim moškim. Kljub temu med njimi najdemo nekatere skupne tematske ali motivne točke , ki jih navzkrižno povezujejo.

Blažke v razredu nihče ne mara. Vsem se zdi čudna, ker nosi stare škornje, preveliko bundo in je nekoliko zadržana. Matic kmalu ugotovi, da je sošolka kot vsi njegovi vrstniki, s to razliko, da ji njena družina nemore nuditi vsega tistega, česar je deležen sam in njegovi sošolci. Blažka bi rada z zbiranjem starega papirja zaslužila dovolj denarja, da bo lahko s sošolci odšla na izlet. Matic se odloči, da ji bo pomagal. Pri tem pa ne gre vse po načrtih.

Zapihalo je in zašumelo, in že je bilo konec poletja. Poglej, Krtek, nekdo prihaja, je rekla sinička. In ravno, ko je to rekla, je v krtino priletela češplja Ä Bleščeče modra, lepo zrela Ä In tresk. Krtku naravnost v glavo.

Nemogoče je razložiti nekatere od zamisli mnogih starih mater, treba je preprosto sprejeti, da vedo. Kot je rada navajala ena mojih starih mater. Tistim, ki imajo to skrivnostno vednost, se ni treba dokazovati. Tistih, ki je nimajo, ne prepriča noben dokaz. Ne glede na to, kje ali kako živimo, ne glede na okoliščine. Nismo brez najmočnejše zaveznice, kajti čeprav našo zunanjo strukturo lahko užalijo, napadejo, prestrašijo ali celo zdrobijo, nihče ne more pogasiti zlate iskre in nihče ne more ubiti njene podzemne varuhinje.

Zgodbe iz somraka so odlična zbirka kratke proze, v kateri se avtorica osredotoča na subtilne ravni človekovega odnosa do samega sebe in sveta življenja, pretresa možnosti, ki jih svet nudi človeku za njegovo samouresničenje, in meje, ki jih samemu sebi postavlja človekova lastna notranjost. S kratkimi izceziliranimi zamahi so izrisane navidez majhne usode, a z osebne perspektive tragika samosti in nemoči ni niti malo omiljena. Vse zgodbe življenja so same v sebi majhne in vsi položaji prej ko ne predvidljivi, a zato tragika lastne usode ni nič manj boleča (in velika).

Roman zajema obdobje od sedemdesetih do devetdesetih let 20. stoletja, leta, ki so bila za Kubo zelo kontradiktorna, še prav posebno prva polovica devetdesetih. Za oblikujoči se individuum, kot je protagonistka romana (oziroma kot je bila celotna pisateljičina generacija v tistem obdobju), je bil to čas nepričakovanih in včasih kar preveč bolečih odkritij. Družba se je nenadoma spremenila, na plan so privrele stvari, ki jih prej ni bilo videti. To so bili časi ostrega skepticizma. In na tem odru se gibljejo junaki Tišin. Da bi pobegnili pred zbeganostjo, zmedo in nemočnim spremljanjem, kako se svet okoli njih ruši, si vsak izbere svojo pot. Vsak poišče svoj način, da pobegne: alkohol, droge, glasba, improvizirana plovila in splavi, avioni, celo samomor. Obstaja mnogo načinov. Protagonistka zagovarja pravico, da vsak posameznik izbere svoje življenje. Ona ne obsoja, samo pripoveduje, kot bi gledali film. Njena vloga je biti opazovalka in pripovedovalka. Toda njen pogled in njene besede so grenke, pikre in celo jedke. Njena pot je iskanje tišine. To pa je na Kubi zelo težko, saj je že kar po definiciji hrupna dežela.