Knjigarna

Pisateljski par v dveh romanih prikazujeta dekliški in deški pogled na zaplet in (srečen) razplet iste ljubezenske zgodbe. V knjigi Sami petelini-razen Tima opisujeta, koko jo doživlja Ruby, navdušena učenka baleta, ki bi zaradi tega morala prezirati nogomet, a kaj, ko se zaljubi prav v nogometnega zvezdnika. Zaradi njega zanemari prijateljstvo z Alino in stori marsikaj, da bi pritegnila nogometaševo pozornost…

Kati s prijateljicama Milo in Hano ustanovi čarovniški klub. Ker bi Kati rada osvojila fanta, se seveda odločijo, da ji bodo pomagale s čarovnijami. Treba je najti le pravega fanta. Kdo je srečnež? Morda Katin bratranec Florjan…

Nove dogodivčšine Amende Ize – junakinj knjig Primer: špageti, Primer: rižota. Amanda je popolnoma brez denarja. Kako naj se vpiše in plača pregrešno drag tečaj italijanske kuhinje? Pomaga ji Iza s svojimi predlogi in zgagarici se nemudoma zapleteta v nov primer…

Penelope (ne Penny!) in Benny iz Trizobega bodala morata rešiti naslednji zločin. Tokrat gre za srhljivo početje na pokopališču in za priljubljeno ikono svetega Dioniza, ki je izginila iz grške cerkve. Penelopino babico obtožijo kraje. Jo je kdo ukradel zaradi zlatega okvirja? Ali jo je kdo ukradel zaradi njene čudežne moči…

Detektivi, pozor! Treba bo rešiti nekaj zapletenih primerov! Matej, na primer, je jezen, ker mu je nekdo prebodel gumi na mopedu. Bo Pia našla zločinca? …

Lucien, angleški najstnik je zelo bolan. Pravzaprav tako zelo, da zdravniki ne vidijo možnosti ozdravitve. Tako je šibak, da celo govori težko – da, bi vanj zapisal, kar želi povedati staršem, mu oče podari slučajno najdeni zvezek. Ta pa ima nenavadno lastnost – z njim Lucien lahko potuje v Belezzo, kraj na drugi časovni vpzporednici, nekakšne Benetke šestnajstega stoletja. Tam spozna popolnoma drugačno življenje, čudovite prijatelje, a tudi svet srednjeveških spletk in prevar. Ugotovi, da je ‘stravagante’ – nekdo, ki lahko s pomočjo talismana potuje po času in prostoru. In ko se njegovo tukajšnje življenje konča, zaživi na oni strani, v mestu ozkih uličic, veličastnih zgradb, živahnih praznovanj. V svetu brez nogometa, računalnikov in letal, a bogatim s čustvi in medčloveškimi odnosi.

Delo je namenjeno odraščajočim najstnikom, a ga z užitkom preberejo tudi odrasli, ki se še niso povsem odrekli pravljičnemu svetu. Odlično povezuje in primerja dva svetova oddaljena med seboj tako s časom štiristo let, kot tudi z značajem: med hladnejšim, razumskim britanskim in toplo beneško sredozemskim.

Od kod zamisel za knjigo? Pisateljica je bila prvič v Benetkah deset let preden je začela pisati to delo. Ko so se v dežju vozili z gondolo, strašno romantično je menda bilo, je razmišljala, kako bi morali biti vsi gondoljerji mladi in čedni. In zgodba o vojvodinji, ki v Belezzi izbira gondoljerje, je bila tu.

Lik Williama Dethridgea je osnovan na resnični osebi z imenom John Dee, ki je živel v elizabetinski Angliji. Prav tako je pisateljica dobila navdih za družino Di Chimici pri pravih ljudeh, družini Di Medici.

O pisateljici: rojena je bila v dolgočasnem angleškem mestecu. Vsa družina je bila zaposlena pri železnici. V zgodnjih otroških letih so se preselili v London. Pri enajstih letih je dobila štipendijo na odlični dekliški šoli Dulwich. Doštudirala je jezikoslovje na University College London. Napisala je približno osemdeset knjig za otroke, njena najdaljša je prav Mesto mask z nadaljevanji Mesto zvezd in Mesto cvetja. Iz Londona se je pred štirimi leti z družino preselila na deželo…

Neznosno berljive, smešne in nore so te zgodbe o smrdljivih nogah, muhah za kosilo, lisici v omari, nohtih do komolcev…

Nagrade: delo je prejelo monogo nagrad, med drugim nagrado za najboljšo avstralsko mladinsko knjigo tako po izboru strokovnjakov kot po izboru mladih bralcev

Odlomek:

Spustil sem pogled k nogam. K supergam in nogavicam, ki jih nisem zamenjal tri mesece. Sklonil sem se in si odvezal vezalke. Potem sem potegnil dol čevlje in nogavice.
Bos sem stopil v prehod med mizami.
Razred je nenadoma utihnil. Lasje so se mi postavili pokonci. Pogledal sem svoja stopala. Dolgi črni nohti so se vihali na smrdečih prstih. Sluzasta, kosmata koža je bila obložena z modrimi svaljki od nogavic. Otekle žile so tekle kot prenapolnjene reke pod žaltavim mesom. Zdelo se je, da ozračje migeta in valuje zaradi nevidnega smradu.
Povohal sem. Nič. Ničesar nisem vohal. Vendar so vohali drugi.
Najprej je zadelo muhe. Kot dež so popadale s stropa, ne da bi imele čas za kaj več kot bzzz.
Gospod Lovell je poskočil, kot bi ga zbodli z iglo. Potem se je zrušil na mizo. Zaspal je. Obležal je kot zmečkan kupček sanj. Sošolce je pokosilo hkrati. Zgrudili so se, kot da bi vdihnili smrtonosen plin.
Bili so živi. Vendar so spali in smrčali, žrtve mojih smrdljivih nog.
Želim si, da bi lahko rekel, da so imeli nasmeh na ustnicah. Pa ga niso imeli. Njihovi obrazi so bili spačeni kot kislo zelje…

BLOBONIJA – škrlatni, mehurčkasti, zelo zelo prismuknjeni Blobi.

Zerek, Kerek in Derek niso nikoli hodili v šolo, ker na Bloboniji ni treba. Blobi namreč vedo vse, kar morajo vedeti, že po petih minutah, ko se izkupčkajo izjajc. Toda nekateri ljudje hodijo v šolo VSAK dan. Kaj na Zemlji počnejo tam? Blobasta bitja kanijo to ugotoviti…