Knjigarna

V tej knjigi so tri nesramno zabavno zgodbice o najnemarnejšem dečku, ki nikoli ničesar ne naredi prav:

– Avč, kako boli
– Zadnja plat
– Bistra glavca

V mehiških gorah si vse mame želijo, da bi se njihove hčerke rodile grde. Kajti lepe deklice ugrabijo. Nobena se ne vrne. Ko se je rodila Ladydi Garcia Martinez, je njena mama vsem oznanila, da se je rodil fantek. A preslepila ni nikogar. 

Émile Zola je konec šestdesetih let 19. stoletja zasnoval ciklus tedaj desetih romanov, v katerih naj bi družbo predstavljali štirje svetovi: prostitutke, morilci, duhovniki in umetniki. Nekaj let pozneje je že izoblikoval glavnega junaka umetniškega romana, ki ga je v svojih zapiskih označil takole: »Claude Lantier, rojen leta 1842, mešanica, spojitev, materina moralna in telesna prevlada, dedna nevroza, ki se obrne v genialnost. Slikar.« 

Žvižgači, mediji in korupcija je prva slovenska knjiga o žvižgačih in o tem, kako ti s svojimi pogumnimi razkritji nepravilnosti spreminjajo svet v interesu javnosti. To ni zbirka receptov »kako žvižgati«, knjiga pa tudi ne predstavlja čudežnih rešitev, ki bi žvižgače zaščitili pred povračilnimi ukrepi. Žal takšne rešitve ne obstajajo. S trdnim teoretskim okvirjem, podrobno analizo in posledicami nekaterih najvplivnejših žvižgaških razkritij v tujini in pri nas, pa delo Alme M. Sedlar predstavlja dragoceno analizo ter izhodišče za nadaljnje raziskovalno delo. Avtorica predlaga konkretne ukrepe, kako ustrezneje urediti področje zaščite žvižgačev, kar je eden ključnih pogojev za uspešno odkrivanje in preprečevanje korupcije.