Žvižgači, mediji in korupcija

Žvižgači, mediji in korupcija

 »Knjiga Žvižgači, mediji in korupcija Alme M. Sedlar nesporno orje ledino, saj o žvižgaštvu doslej nismo imeli temeljite študije, zdaj jo imamo. Domača javna razprava nam kaže, kako malo o njem vemo, kar velja še zlasti za novinarje in vse, ki se po dolžnosti ukvarjajo s pregonom koruptivnih ravnanj. Ne samo, da je pred nami izčrpno delo, kjer avtorica popiše stanje na področju zaščite žvižgačev kot prijaviteljev koruptivnih ravnanj pri nas in v tujini, temveč v knjigi navaja tudi predloge za ureditev njihove zaščite. Po brechtovsko zato ne velja le, da je knjiga orožje, ki ga je treba vzeti v roke, ampak je tudi nujno sredstvo, s katerim se lahko borimo proti korupciji.«

– dr. Boris Vezjak

 »Niti v enem od analiziranih primerov slovenski mediji posameznika, ki je razkril nepravilnosti, niso prepoznali kot žvižgača, prav tako ne povračilnih ukrepov proti njemu, zato o njih tudi niso poročali na tak način. Nasprotno pa so mediji kot »žvižgače« večkrat napačno opredelili posameznike, ki to niso (npr. zdravnik Ivan Radan ali Humanitarno združenje Žvižgač). Tako se v javnosti širi popačena slika o žvižgačih in njihovem pomenu, to pa negativno vpliva na percepcijo javnosti o žvižgačih in njihovih razkritjih.

Žvižgači, novinarji in javnost

Žvižgači, ki v medijih niso prepoznani kot žvižgači, praviloma ne morejo računati na naklonjenost javnosti, čeprav po drugi strani prav žvižgači pogosto zagotavljajo dragocen vir informacij za novinarje. Zaradi neustreznih medijskih reprezentacij so žvižgači še toliko bolj ranljivi in izpostavljeni povračilnim ukrepom s strani nadrejenih, državnih institucij oziroma »oblasti«, saj so, kot bi rekel sloviti francoski mislec Michel Foucault, v večnem boju z oblastjo.«

– iz knjige