Matias Faldbakken tudi z drugim romanom iz svoje mizantropične trilogije prestopa vse meje dobrega okusa. V resnici se je od mej dobrega okusa oddaljil tako daleč, da po dobrem okusu ni več duha ne sluha. In to je za bralca neskončno osvobajajoče. Vsaj ko prebavi tisto kumaro v riti glavnega junaka in se s porednim nasmeškom spusti v zadrogiran, abotno kujajoč underground svet, v katerem se roman dogaja.
Macht in Rebel sta perfektna antijunaka. Čeprav sta pokvarjena, nemoralna in škodljiva, jima nikakor ne moremo očitati, da nista proaktivna. Svet, v katerem živita, je gnil in nekaj morata ukreniti. Nekaj drastičnega. Zato si kljub bralčevemu moralnemu čutu z lahkoto prislužita njegove simpatije. Konec koncev sta le literarna lika, ki živita v literarnem svetu, in čeprav bi bila lahko naša soseda, nista. Roman pa je zabaven, hudo smešen in hudičevo dobro napisan.
Mnenja
Počisti filtreZaenkrat še ni mnenj.