Gore

Kaj nam lahko povedo visoke gore? Ali sploh lahko »govorijo«? Jih lahko kdo sliši? Morda celo vidi? Vse to se sprašujemo, ko se poglobimo v branje, ki nam ga prinaša terapevtka Nataša Pergar. Nataša se je med leti 2003 in 2005 udeležila treh alpinističnih odprav v Nepalu in Pakistanu kot članica ekipe alpinista Tomaža Humarja. Njena »naloga« ni imela prav ničesar alpinističnega, je pa bila nepogrešljiva pri svetovanju Tomažu o razpoložljivosti gora, ki se jih je loteval. Nataša ima sposobnosti videnja nekaj več, kot je dano navadnim ljudem. Lahko vidi človekovo energijsko telo, na odpravah pa se je preizkusila tudi v videnju najvišjih gora. Ob branju se boste prepričali, da je imela kaj videti, pri čemer pa je imel surovi svet, daleč od civilizacije in običajne komfortnosti, ki smo je vajeni v našem tehniziranem svetu, velik vpliv tudi nanjo, saj se mu je le stežka privadila. Da jo je surova narava sprejela in da se je sama vklopila vanjo, se je morala zazreti še v svojo notranjost, v svojo nezavedno sfero, ki je skrivala tudi travmatične skrivnosti.

To je zgodba o Nataši, o njenem dojemanju sveta, ki je viden in neviden in o visokih gorah, s katerimi se do takrat še ni srečala in se verjetno tudi ne bo več. Je pa tudi zgodba o prijateljstvu s Tomažem, s katerim sta si vzajemno dajala in prejemala in ta vez – kot boste lahko prebrali – se s Tomaževim odhodom s tega sveta nikakor ni končala. Čudovita gorska narava nima lepot le na zunaj, pač pa tudi navznoter. To nam govori Nataša v Govorici najvišjih gora. Vredno branja in poglobitve.

Vladimir Habjan, urednik

Iz uvoda:

Zaprla sem oči in poizkušala ujeti zvoke, ki so prihajali iz narave. Vame se je naselil popoln mir, misli so odšle, občutek jaza je odšel. Nenadoma me je začelo silovito tresti in trenutek zatem sem zaslišala glas, ki je rekel: »Kdaj misliš napisati knjigo o odpravah?« 

Po temeljitem pregledu zapiskov sem razumela »glas«, ki me je nagovoril. Po pogovoru z alpinisti Stipetom Božićem, Alešem Koželjem, Ladom Ogrinom, Tomom Drolcem, našo zdravnico na odpravah dr. Ando Perdan in fotografom prve odprave Arnejem Hodaličem sem dobila podporo za pisanje knjige in bili smo si enotni v tem, da še vedno vsakdo izmed nas ohranja spomin na Tomaža, ki se nam je s svojo pristnostjo in srčnostjo za vedno zasidral globoko v srce.

Iz vsebine:

Za vstop na ledenik Yellung smo se spustili približno 100 metrov navzdol po grozeči in vratolomni strmini. Prav s težavo in veliko pozornosti mi je uspelo, da nisem zdrsnila. Hoja po ledeniku je bila zame zahtevna, pa čeprav smo hodili po kamenju, ledu še ni bilo. Vzpenjali smo se in meni je začelo teči iz nosu, zmanjkovalo mi je zraka, nikakor nisem zmogla več dihati, začela sem hropsti, grlo se mi je zožilo. Nisem več uskladila dihanja in hoje. Zdravnico Ando je postalo strah, da se mi bliža pljučna embolija. Močno sem zaostala za drugimi, le zdravnica je ostala z menoj. Po dolgih urah hoje sem se premikala le še mukoma, zelo počasi, korak za korakom. Začelo je še snežiti, vidljivost se je zmanjšala in prvič sem se vprašala, kaj sploh počnem tukaj. Končno sva prišli do šotora, ki se je pojavil od nikoder, in v njem sta bila dva nosača indijske odprave. Ko sta me zagledala, sta brez besed vedela, da nisem v redu. Takoj sta mi skuhala juho, cela sem se tresla. Ker sta videla, da nisem ravno v dobrem stanju, sta hitro postavila šotor, da sem se lahko ulegla in zlezla v spalno vrečo enega izmed nosačev. Že tako mi je bilo slabo, ob vonju v spalni vreči nosača mi je bilo samo še huje. Moja spalna vreča je bila v enem izmed nahrbtnikov, ki so jih šerpe nosili proti našemu baznemu taboru. Anda je takoj po radijski postaji poklicala Tomaža, mu povedala za moje fizično stanje in naj čim prej pošlje nekoga nazaj do naju in nama prinese spalni vreči in topla oblačila. Zunaj je snežilo in veter se je okrepil, bilo je zelo mrzlo.

Čez nekaj ur je nosač prinesel vse potrebno in ostal z nama. Dodatno sem se še oblekla, si nadela kapo na glavo, na roke pa rokavice, nato pa zaspala. Spanec ni trajal dolgo, zbudili so me koraki okrog šotora in petje s takimi glasovi, ki jih še nikoli nisem slišala. Zbudila se je tudi Anda, saj sva bili obe v istem šotoru. Spogledali sva se in obnemeli. To »angelsko petje«, z meni nerazumljivim besedilom, je trajalo do svita, torej približno štiri ure. Če bi slišala petje samo jaz, bi menila, da se mi zaradi neprilagojenosti na višino blede, da imam halucinacije. Takoj, ko je petje prenehalo, sva odprli šotor, toda zunaj ni bilo nikogar in tudi stopinj v snegu ni bilo. Ponoči, ko je bilo slišati petje čisto zraven nas, si nisem upala pogledati iz šotora. Zjutraj so naju nosači vprašali, ali sva slišali petje ponoči in korake okrog šotorov. Kar oddahnila sem si, niso bile blodnje, bilo je res. Nosači, šerpe, so povedali, da so nas obiskali duhovi umrlih, ki so za vedno ostali ujeti v pogorju Kangčendzenga. Niso si bili enotni, ali je to dober ali slab znak.

Do baznega tabora je bilo še pet ur naporne hoje zame. Tam naju je že čakal postavljen šotor za obe. Nikoli do zdaj nisem imela postelje na ledeniku. Tisto noč nisem spala niti minute. Ledenik je živa materija, kar naprej je pokalo, pod šotorom so se lomili kamni in led, pojavljali so se grozljivi in strašljivi zvoki iz globine. Še nikoli nisem slišala takšnih zvokov. Imela sem občutek, da se premikamo in pogrezamo in skoraj sem verjela, da dneva ne bom dočakala živa.

Zjutraj so ugotovili, da so bazni tabor postavili na zelo slabi lokaciji. Strinjala sem se. Okoli nas se je širila neprijetna energija. Vse smo pospravili in nosači so vso opremo ter hrano prenesli približno kilometer naprej po ledeniku.

V naslednjih dneh se je moje telo prilagodilo na višino in težave, ki so me pestile nekaj dni nazaj, so izginile, le hojo sem morala prilagoditi dihanju. Vsak korak sem naredila premišljeno, sicer sem izgubljala energijo po nepotrebnem. Anda je bila zelo skrbna zdravnica in zato je kar pogosto nadzorovala moje počutje ter nasičenost kisika v krvi.