2009

Pričujoča knjiga je nastala na osnovi doktorske disertacije Mire Delavec, z naslovom Vloga Josipine Urbančič Turnograjske pri oblikovanju slovenske literature v 19. stoletju. Njen namen je predstaviti prvo slovensko pisateljico, skladateljico in pesnico v slovenski in posredno tudi evropski literarni zgodovini ter analizirati njena dela, ki so na tem mestu prvič zbrana. Na Slovenskem je sredina 19. stoletja čas, ko se podeželje počasi razvija. Z železniško povezavo do Trsta se je prometna infrastruktura šele začela razvijati. Posledično sta se začeli spreminjati tako socialna kot kulturna podoba. Nastajati je začel nov meščanski sloj, ki pa ga je pestilo pomanjkanje kapitala. Kraji na Slovenskem so bili zato sredi 19. stoletja zelo slabo razviti in se nikakor niso mogli primerjati z ostalimi evropskimi mesti. Politični boj na Slovenskem se je v tem času prepletal s kulturnim, saj je bil glavni namen, da bi vpeljali slovenščino kot uradni jezik. Ženske so začele na lastno pobudo in željo moških kolegov delovati tudi širše, zlasti na kulturnih prireditvah. Na tak način sta se skušali še dodatno razvijati slovenska nacionalna zavest in tradicija. V tem kontekstu je videna tudi vloga ženskih literarnih ustvarjalk v Evropi in na Slovenskem v 19. stoletju. V primerjavi s slovenskim prostorom so namreč v širši Evropi nekatere posameznice že izstopale, med njimi zlasti tiste, ki so bile finančno neodvisne, kar jim je omogočalo redko intelektualno svobodo. Za ženske čas 19. stoletja ni bil čas, ki bi jim bil naklonjen, še zlasti ne na področju literarnega ustvarjanja, kjer so dominirali moški. Tega so se zavedale zlasti ženske v Angliji, Nemčiji in Franciji, medtem ko so se na Slovenskem šele začele prebujati. Prva, ki je zelo izrazito posegla na literarno področje, je bila Josipina Urbančič. Njej so sledile še druge: Pavlina Pajk, Luiza Pesjak, Marica Bartol Nadlišek itd. Glavni problem, ki so ga imele ženske v tem času, je bil, da so se med seboj premalo in prepočasi povezovale, kar je oteževalo razvoj ženske literature. V tak prostor je vstopila Josipina Urbančič Turnograjska, prva slovenska pisateljica, pesnica in skladateljica, ki se je rodila 9. julija 1833 na gradu Turn pri Preddvoru. Njen oče, Janez Nepomuk Urbančič, je bil sin Martina Urbančiča. Le-ta je leta 1793 sklenil z Vincencem Gandinom kupoprodajno pogodbo za gospostvo Turn. Takrat je grad Turn tudi prvič prešel v slovenske roke. Josipinin oče je postal leta 1823 lastnik gospostva Turn pod Novim gradom. Junija 1831 se je poročil z Jožefino Terpinc, Kranjčanko po rodu, sorodnico slovitega slovenskega industrialca Fidelisa Terpinca. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. Josipina je bila najstarejša. Josipini je oče umrl leta 1841, ko je bila deklica stara komaj osem let. Njena mati je po njegovi smrti prevzela ves nadzor nad gospodarstvom in vzgojo. Ker v Preddvoru še ni bilo šole, je Josipino hodil na dom učit kaplan Janez Kastelic, ki je bil kasneje premeščen. Nadomestil ga je Lovro Pintar. Učil jo je zemljepis, zgodovino, matematiko in verouk. Poleg znanja ji je v srce položil tudi ljubezen do materinega jezika. Njen drugi učitelj je bil Anton Globočnik, ki jo je učil igranja na klavir in ji hkrati tudi privzgojil veliko ljubezen do glasbe. Lovro Pintar ni bil pomemben le kot Josipinin učitelj, ampak jo je seznanil tudi z njenim kasnejšim možem Lovrom Tomanom, ki je bil takrat že zelo znan mladenič, saj je leta 1849 izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Glasi domorodni. Z Josipino sta se spoznala 24. avgusta 1850, ko je prišel Lovro v Preddvor obiskat svojega prijatelja Pintarja. Med Josipino in Lovrom Tomanom se je razvilo bogato triletno dopisovanje. Pisala sta si vsak dan. V Rokopisni zbirki NUK je ohranjenih 1066 njunih pisem, ki so zelo obsežna (od 12 do 25 strani).V njih sta si izpovedovala ljubezen, ki je bila iz dneva v dan močnejša, in si pošiljala rožice ter druga znamenja izkazane ljubezni. Pisma so pomembna tudi zaradi opisovanja kulturnih dogodkov, odnosov med sorodniki, srečevanj s takratnimi uglednimi možmi (npr. Janez Bleiweis, France Prešeren itd.) načina prehranjevanja, oblačenja itd. Josipina je v pismih čudovito opisovala tudi naravo pod Storžičem, ki jo je zelo občudovala. Rada je hodila na sprehode. Svoje je občutke zapisala v nekaterih svojih ¯povesticah®, kot je sama imenovala svoja dela. Josipina in Lovro naj bi po pripovedovanjih in zapisih veljala za zelo lep in zanimiv par. Oba z Lovrom sta bila kulturno dejavna. Predvsem sta se zavzemala za večjo rabo slovenskega jezika. Po letu 1850 so se začeli odnosi s stricem Antonom, ki je bil lastnik gradu v Preddvoru, vedno bolj zaostrovati. Težave so se sicer pojavile že po smrti Josipininega očeta, ko je Anton prevzel vlogo varuha nad njegovimi mladoletnimi otroki, in so se med njim in Josipinino materjo pojavila nasprotja. Josipina je šla z mamo včasih tudi v Kranj obiskat Lokarjeve in Janeza Bleiweisa. Rudolf Lokar (1812-1871) in njegova žena Marija so bili družinski prijatelji Urbančičevih. Rudolf in njegov brat Konrad Lokar sta bila industrialca in trgovca s siti. Po letu 1853 je postal Rudolf varuh turnskih otrok ter zaupnik Josipinine mame. Kadar je bila Josipina v Kranju, je stopila tudi do groba Franceta Prešerna. Zelo ga je občudovala in bilo ji je žal, da mu Kranjci niso izkazovali dovolj velikega spoštovanja. Na Lovrovo željo se je tudi fotografirala in slikarsko upodobila. Matevž Langus (1792-1855) jo je imel za osnovni model, ko je risal sv. Lucijo v šentflorjanski cerkvi v Ljubljani. Zveza Josipine in Lovra se je vse bolj poglabljala, zlasti potem, ko je Lovro konec junija 1852 doktoriral in je iz Gradca prišel v Kranj. Tako je večkrat zahajal na Turn. Za datum poroke sta določila 24. avgust 1853, saj sta se na ta dan pred tremi leti tudi spoznala. A zaradi Lovrovih zahtev po višji doti je bila poroka prestavljena na 22. september. Poročila sta se v grajski kapeli na gradu Turn. Obred je vodil Lovro Pintar. Po poroki sta se skupaj z Josipinino mamo in bratoma preselila v Gradec. Čeprav se Josipina ni veliko udeleževala javnega življenja, je bila zelo priljubljena v slovenskih krogih v Gradcu. Toda njene mlade zakonske sreče je bilo prekmalu konec. Proti koncu maja 1854 naj bi rodila mrtvega otroka. Hkrati naj bi se še prehladila in zbolela za ošpicami. Umrla je 1. junija 1854. Stara ni bila niti enaindvajset let. Josipina Urbančič je pisala pod psevdonimom Turnograjska, saj je bil njen dom grad Turn. Ustvarjati je začela pri sedemnajstih letih. Največ del je napisala v prvih dveh letih dopisovanja, in sicer 1850 in 1851. V kratki dobi svojega življenja je bila zelo plodovita pisateljica, saj je napisala osemintrideset del (to so povesti, črtice, novele, basni, eksempli, slike iz narave), za katera je značilno, da spadajo v kratko pripovedno prozo. Sprva je pisala po vzoru domače tradicije eksempla, zatem pa je snov za pisanje jemala iz slovanske in obče zgodovine. Pogosto so njena dela, ki jih je imenovala povestice, polna opisov in prispodob iz narave, ki jo je zelo občudovala. Njena dela so tudi jezikovno zelo bogata, saj so polna različnih primerov, metafor, prispodob iz narave itd. Največ je napisala zgodovinskih povestic, kjer je pogosto segala po motivih iz slovanske zgodovine (na primer Svobodoljubna Slovanka, Slavjanski mučenik, Poljski rodoljub), na katero je bila zelo ponosna, ali pa iz obče zgodovine (Sodba Bretislavova, Lep izgled ljubezni do sovražnika, Vojvoda Ferdinand Brannšveigovski in franscoski v vojski ujeti oficirji), v katerih je opisovala francosko zgodovino, boje s Turki itd. V njenih zgodovinskih povesticah (Nikola Zrinji, Katarina, ruska carica, Boris itd.) so imeli vodilno vlogo različni vladarji. Zelo pomembno vlogo so imele tudi ženske, ki so odhajale s svojimi možmi v vojsko in se borile za svobodo svojega naroda.