Dalajlama

Antonio Tabucchi se je rodil v Pisi leta 1943, v svojem mestu je tudi diplomiral iz moderne književnosti z nalogo Surrealizem na Portugalskem. Trenutno poučuje portugalsko književnost na sienski univerzi in se predvsem posveča pisanju literature in esejev. Velja tudi za najboljšega poznavalca in prevajalca Fernanda Pessoe v Italiji in enega najboljših poznavalcev tega znamenitega portugalskega modernističnega pesnika v svetu nasploh.

Sanje o sanjah je zbirka kratkih zgodb, pravzaprav zapisov sanj znamenitih osebnosti, predvsem umetnikov, ki so avtorja tako ali drugače zaznamovali. Ker ti junaki: Dedal, Ovid, Goya, Rimbaud, Čehov, Lorca, Freud in drugi niso zapustili nobenih zapisov o svojih skrivnostnih nočnih potovanjih, je avtor poklical na pomoč literaturo, da bi nadomestil izgubljeno.
Tabucchi je namreč prepričan, da se v skritem delu resničnosti pravzaprav nahaja smisel stvari; tega pa seveda ne moremo razkriti zgolj z razumom, ki je precej nebogljen v svetu, v katerem leži pravi ključ za branje resničnosti v njeni protislovnosti, in se nam najgloblji smisel stvari…

Zgodbe iz zbirke Poezija ne obstaja (Poesia non esiste, 1973) se razlikujejo od prejšnjih po dolžini in predvsem po tematiki in kompoziciji. Prevladujoča tema je poezija v odnosu do življenja, časa, mode, resničnosti. Montalejeve zgodbe so tudi tukaj nekakšne pesmi v prozi, a tu je uporabil poseben model “portretiranja” tipičnega pesnika, intelektualca, glasbenika itd. tedanjega časa in v nekaterih primerih tudi morda še našega. V nosilni zgodbi pripoveduje o mladem nemškem vojaku, ki v mračnih medvojnih Firencah po policijski uri obišče pesnika, v stanovanju, kjer se skrivata dva ilegalca, da bi mu izročil prepisane Höderlinove pesmi, kijih v tedanji Italiji ni bilo mogoče dobiti. Lahko si predstavljamo paniko, ki je grabila vse tri stanovalce, ko je avtor sprejel gosta. Med enim in drugim kozarcem vina sta se pogovarjala o poeziji, nakar je mladi Nemec izjavil, da poezija ne obstaja. S takim, že skoraj cenenim nihilizmom pa se pesnik ni mogel strinjati…