V senci Sončnega kralja – Mehka vezava

Madeleine se je ustavila pri vodnjaku in na kamnit rob naslonila vedro sveže nabranegam spomladanskega cvetja. Poznopopoldanski mir je prekinil lajež psov. Ptice so vzletele z dreves.

Nato je zaslišala topot kopit.

Vedro ji je padlo iz rok, zaropotalo po tlakovanem dvorišču in pisano cvetje se je raztreslo po tleh. Dvignila je krilo, stekla proti vhodu na posestvo in po poti razgnala gagajoče race in gosi. Pogledala je po cesti, ki jo je pokrival baldahin dreves, in zaslišala Françoisa, še preden ga je zagledala.

Njen mož je zjutraj odjahal v Grenoble, da bi prodal dva plemenska konja. Zdaj je dirjal proti graščini. Kaj je narobe? Temni lasje, pokriti s klobukom, so mu plapolali po ramah. Njegove oči so bile velike od strahu.

»Dragonci! Videl sem jih z griča.« Ustavil je konja. Blato in pesek, ki ju je odneslo v vse smeri, sta Madeleine priletela v obraz. Skočil je na tla in sunkovito dihal. »Pohiti, samo nekaj minut za mano so. Kje je Jean? Fanta moramo takoj spraviti v jamo.«

Madeleine je stekla proti mogočni kamniti graščini in zavpila čez ramo: »Jean je na vrtu. Po otroka grem. Počakaj me za hlevom.« Odhitela je v hišo, v veži pograbila fantova jopiča in kapi ter šla k njima.

Njena mati Elisabeth je s triletno Evangeline v naročju sedela ob ogromnem kamnitem kaminu. »Madeleine, kaj je narobe?«

»Dragonci! Pomagajte mi spraviti fanta do hleva. François pripravlja konje, da ju bo odpeljal v jamo.«

Elisabeth je vstala in si otroka namestila na bok. »Vangie, pridi z mano. Greva gor.« Pogledala je Madeleine. »Pripravila bom še nekaj oblek.«

»Ni časa.«

»Maman?« Skozi vrata je pogledal osemletni Charles.

»Kje je Philippe?« je vznemirjeno vprašala.

»Zgoraj je. Zakaj? Kaj je narobe?« Njegove nedolžne oči so se široko razprle. V roki je stiskal majhnega lesenega vojačka.

»Ponj grem.« Elisabeth je z Vangie v naročju planila po stopnicah.

Madeleine je globoko zajela dih in pokleknila pred Charlesa. Prijela ga je za zapestja in se trudila, da bi prikrila naraščajočo paniko. »Stric Jean vaju bo za nekaj časa odpeljal v skrivališče. Se spomniš, kako sva vadila?«

Charles je pokimal.

»Pohiti. Teci v hlev. Jaz grem po Philippa.«

»Ampak zakaj, maman? Zakaj morava v skrivališče? Ali kdo prihaja?«

»Ni časa za vprašanja. Pojdi!« Madeleine je stekla po stopnicah.

Charles je planil iz hiše in mimo prizidka pod stolpom zdrvel proti hlevu. Henri, njihov konjušnik, je prišel skozi vrata s sedlom in dvema odejama. François in Jean sta konjema natikala uzde.

»Ni časa za sedla,« je rekel François. »Morali bodo jahati brez.«

Konjušnik se je ustavil in dvignil odeji, ki ju je hotel dati pod sedlo. »Ampak –«

»Saj znajo. Jean, vidva z Charlesom bosta vzela rjavca. Philippe lahko jaha kobilo.«

Po zunanjem stopnišču sta iz graščine prihitela Madeleine in Philippe. Philippe je vtikal roke v rokave jopiča. Madeleine je k prsim tiščala Charlesova oblačila.

»Za nobeno ceno se ne ustavljajte, dokler ne pridete do reke,« je François naročil mlajšemu bratu. »Po njej podite do jame in ostanite tam, dokler ne bo kdo prišel po vas. Če vam bodo dragonci sledili, bodo mislili, da ste šli po reki navzdol. To je lažja pot.«

Jean je pokimal. »Razumem. Pazil bom na fanta.«

»V jami je zalog za en teden.«

»Ne skrbi, brat. Dobro nam bo. Počakal bom, da pride kdo po nas.« Zajahal je kobilo, ki je s kopiti nestrpno grebla po tleh.

»Na, Charles, daj kapo na glavo.« Madeleine ga je prijela za brado in mu nataknila kapo na rdeče kodre.

Philippe se je s samozavestjo avanture željnega dvanajstletnika povzpel na črno kobilo. »Ne skrbite, z nami bo vse dobro. Se kmalu vidimo?«

»Da, sin. To ne bo dolgo trajalo.«

Jean je Charlesa posedel predse. »Mali, močno se drži grive.«

Charles se je obrnil in pogledal strica, se mu pomirjajoče nasmehnil in ga potrepljal po nogi.

François je udaril konja. Charles se je, držeč se rjavčeve grive, zasukal in pomahal v slovo. Jean je konja pognal v galop. Philippe mu je sledil in z majhnim jahalnim bičem priganjal kobilo, da je ujela korak z njim.

»Drži se, Charles. Drži se!« Madeleine je šele zdaj v grlu začutila kepo. »Držita se, moja ljuba sinova.« Pomahala je, počasi spustila roko, si pokrila usta in potlačila ihtenje.

Konja sta sledila nizki kamniti ograji, ki se je vila po posestvu vse do reke. Spustila sta se po rahlem pobočju, preskočila kamnito prepreko in planila proti ob reki rastočim hrastom, na katerih se je odpiralo svetlo spomladansko listje. Na vrhovih gora v daljavi so se lesketali zadnji ostanki snega. Za njima se je dvigal prah, a se je v gosti travi hitro polegel.

»Pohitite. Pridite do dreves – pridite do dreves.« François je stiskal pesti, kot bi to pomagalo, da bi prej prišli do njih.

Prestrašena oče in mama sta se prisilila, da sta nehala strmeti za njimi in se odpravila nazaj proti enonadstropni graščini. Madeleine se je ozrla v okno na koničastem čelu in zagledala guvernanto Claudine, ki je gledala izza zavese. Iz enega od dimnikov se je sukal dim. Zunanji služabniki, ki so z vrtov čistili zimske ostanke, so se ustavili in opazovali, kako se gospodarja vračata proti hiši. Madeleine je dvignila pogled in videla, kako po poti z Vangie v naročju hiti njena zajetna mati.

Vangie je stegnila roke za izginjajočima bratoma. »Tudi Vangie bi šla.«

Madeleine je Elisabeth vzela kujajočo se hčerko in jo objela.

»Non, mon petit choux. Tvoja brata gresta na izlet. Kmalu bosta nazaj. Pojdimo nazaj v hišo. Pozno postaja.«

Evangeline je še naprej sitnarila. Drobno roko je stisnila v pest, se podrgnila po očeh in izpustila solze, ki so ji stekle po licih. »Tudi Vangie bi rada šla.«

»Mati, odnesite jo gor in jo pripravite za v posteljo.« Dala ji je otroka. »Pojdite po zunanjem stopnišču. Poiščite Claudine in Suzanne in ju opozorite – a bodite previdni. Dragonci bodo vsak čas tukaj.«

Ko je za Françoisom pohitela proti hiši, je na nekaj stopila.

Sklonila se je in pobrala Charlesovega lesenega vojačka. Stisnila ga je k prsim in pogledala proti gozdu, kjer je še vedno videla jezdece. »O, ljubi Bog, varuj jih.«

Prvič, odkar je François prigalopiral na posestvo, si je dovolila pogledati v njegove temne oči. V njih je videla strah. Objel jo je in rekel: »Ne pozabi, kakšen je načrt. Fanta sta šla na obisk k sorodnikom v Španijo. Ostati morava mirna.« Zmotilo ju je bobnenje kopit bližajočih se konj.

Madeleine se je odmaknila, ga pogledala v obraz in mu z roko popravila lase. »Gotovo gre za pomoto. Kralj ne bi dovolil, da bi nas nadlegovali dragonci.«

François je mrko pokimal. »Upajmo.«

Pohitela sta, da bi na pragu pozdravila dragonce. François je ženo močno objel okoli pasu.

Prikazali so se vojaki v rdeče-modrih uniformah, ki so prigalopirali po cesti, po kateri je pred dobre četrt ure prijezdil François in poskakali s konj.

François se je približal poveljniku, ki jih je vodil. »Pozdravljeni v imenu veličastnega Sončnega kralja Ludvika.«

Poveljnik na čudovitem belem žrebcu, oblečen v škrlaten plašč s srebrnimi gumbi, je pozdrav hladno sprejel. »Da, res smo prišli v imenu kralja Ludvika. Imamo ukaz, da se nastanimo tukaj. Kot protestanti – hugenoti – ste našim katoliškim enotam dolžni ta privilegij.«

Poveljnik je besedi protestanti in hugenoti izrekel, kot bi bili strupeni.

»Seveda, monsieur.« Françoisov začetni trud, da bi bil prijazen, je ob pogledu na poveljnika izginil.

Poveljnik se je obrnil in vojakom ukazal, naj konje odpeljejo v hlev. »Žito in vodo za konje!« Ni prosil za dovoljenje, ampak ukazal.

»Oui, monsieur, kar sem. Šel bom po konjušnika.« François jih je po poti, ki jo je obraščalo visoko okrasno grmičevje, odpeljal proti hlevu.

Madeleine je vedela, da poskuša njihovo pozornost odvrniti od poti, po kateri so se pred nekaj trenutki odpravili Jean in otroka, in da hodi tako počasi, kot se le da, da bi jim dal priložnost, da bi dosegli goščavo. Poznopopoldanske sence so drevje že začele zagrinjati v temo.

Poveljnik je razjahal in dal vajeti pribočniku, ki ni bil videti starejši kot šestnajst let. Mladi vojak je žrebca odpeljal v hlev. Poveljnik z dragonskim praporom v rokah, ki je plapolal v vetru, se je obrnil in pogledal Madeleine. Njegove motne sive oči so bile udrte globoko v zagorel in od sonca močno zguban obraz.

»Zdaj si bom ogledal hišo.«

Madeleine je zadrhtela in se rahlo poklonila. Zaradi preprostega krila in umazanega predpasnika je bila v zadregi. Prisilila se je, da so se ji kolena nehala šibiti. Videti sem kot kmetica! Ko sta se obrnila in odšla proti hiši, si je goste kostanjeve lase zataknila

pod čepico in si jo popravila.

Pri obokanih, umetelno izrezljanih vratih je stal sluga, ki se je priklonil v pasu, ko je Madeleine poveljnika odpeljala v graščino.

Ko sta stopila v preddverje in mu je pokazala pritličje, je poveljnik pohvalno pripomnil: »Mhm … Da.«

Stopila sta v presunljiv salon z bleščečimi okni z železnimi križi, ki so jih uokvirjale težke zavese v barvi burgundca. Bila je zadovoljna, da so služabniki že opravili spomladansko čiščenje.

Ko sta poveljnik in njegov pribočnik vstopila, je odgrnila vse zavese. Pred kaminom so stali elegantna barvno ujemajoča se zofa in naslanjači.

»To bo izvrstno za naš glavni stan.« Poveljnik se je sprehodil po velikem prostoru, si snel rokavice in z njimi udarjal v dlani, kot bi hotel poudariti svoje besede. Ustavil se je pred z zlatim filigranom okrašenim pisalnikom, ki je stal pred visoko knjižno omaro. »Vidim, da radi berete.«

»Moj oče je cenil izobrazbo.« Očetova zbirka Calvinovih, Viretovih in d’Aubignéjevih del in knjige drugih protestantskih teologov je bila urejeno zložena v omari zraven velikega kamina, kjer se je ogenj trudil ostati pri življenju. Madeleine je stopila h kaminu in popravila kositrn svečnik, ki je krasil polico nad njim.

»Vi, hugenoti, mislite da je teologija Jeana Calvina izobrazba, « je po prostoru zadonel zlovešči poveljnikov glas. »To ni izobrazba. To je herezija.«

Nato je jezo zamenjala narejena vljudnost. Toda v njegovem prijaznem glasu je bila še vedno grožnja. »Prosim, oprostite mi, ker se nisem predstavil. Sem Paul Boveé, poveljnik kraljevega dragonskega regimenta.«

Madeleine se je še enkrat poklonila. »In mi smo Clavelli.«

»Da, vem. Vi ste Madeleine de Vaudois-Clavell. Vaša družina je v Dauphinéji zelo znana – kako naj se izrazim – po svoji religiozni dediščini.«

Ko se je Madeleine spomnila, kako so zaradi vere poklali njene sorodnike, ko ji je bilo samo dvanajst let, jo je spreletel srh.

Če takrat s starši ne bi bili na dvoru, bi jih doletela enaka usoda.

»Če se ne motim, sta bila s kraljem v mladosti prijatelja?« Poveljnik Boveé se je igral z ročajem sablje, ki mu je visel na boku, in se nasmehnil. Ustnice so se mu zavihale navzgor, toda oči so ostale hladne.

»Oui, monsieur, ne motite se. Je kralj govoril o meni?« Za hip je začutila olajšanje. Morda jim bo prizaneseno s krutostmi, ki so jih po vsej deželi doživljali hugenoti – s plenjenjem, požiganjem domov, aretacijami, posilstvi, umori in ugrabljanjem otrok, da bi jih prevzgojili v katoliških samostanih. Je lahko upala, da jih bo očetov nekdanji položaj na dvoru in njeno mladostno prijateljstvo s kraljem rešilo?

»Kralj Ludvik z naklonjenostjo govori o vas.« Poveljnik Boveé je pogledal na knjižno polico in nato opazil majhne lesene vojačke, ki jih je Charles pred samo pol ure v bojni formaciji postavil pred kamin. »Zdi se, da imate v družini bodočega vojaka.«

Madeleine je začela pobirati vojačke v predpasnik. »Pravzaprav jih je s police vzela služabnica, ki je brisala prah. Kako nemarno od nje, da jih je pustila ležati na tleh.« Postavila jih je na knjižno polico.

»Vidim. Zanimiva postavitev. Ali jih vedno postavi v bojno formacijo, ko briše prah?«