Skrivno življenje dreves

Gozdarstvo

Znani gozdar in mojster gozdarstva Peter Wohlleben nam odstira pogled v skrivno življenje dreves, ki bo marsikoga  presenetilo: drevesa imajo spomin, si izmenjujejo sporočila, občutijo bolečino, dobijo lahko  celo sončne opekline in gube. Marsikatere vrste, na primer hrast, se sporazumevajo  prek kemičnih snovi: ko neko drevo napadejo škodljivci, začne oddajati vonjave in vsa drevesa  na obsežnem območju, ki prestrežejo to sporočilo, se oborožijo proti napadalcem, tako da v  sebi v nekaj minutah nakopičijo posebne grenčine, s katerimi jih odženejo.

Peter Wohlleben črpa iz več desetletij izkušenj iz gozdarstva in nam razkaže gozd s čisto  drugačne plati. To je izčrpna in zanimiva knjiga o drevesih in gozdovih, ki nas uči občudovati čudeže v naravi.

Skrivno življenje dreves

Knjigo Skrivno življenje dreves je napisal gozdar, ki je bil desetletja državni uradnik, potem pa je dal odpoved in zdaj deluje kot vodja do okolja prijaznega gozdarstva v gorovju Eifel. Ker v drevju ni videl zaslužka, ampak zanimiva bitja, je bivanje posvetil opazovanju in kmalu napisal knjigo Skrivno življenje dreves.

 Skrivno življenje dreves

Drevo ni kos lesa, ampak osupljivo senzibilna rastlina. Ki je ob napadu žuželk sposobna v listje pognati strupene sestavine, ki oddaja svarilni plin, s katerim pred nevarnostjo opozori druga drevesa, ki je organizirana v tesnem socialnem življenju, tako da umirajoče drevo brez lastnih korenin lahko črpa hranljive snovi iz skupnega koreninskega sistema, ki je sposobna čakati desetletja na trenutek, ko propade veliko drevo in se naenkrat požene v visoko rast, ki zna meriti dolžino dneva in zato ne odžene ob prvi pomladanski odjugi, ki meri rast in padec temperature, ki v gozdni družbi poleti pri 37 stopinjah ohladi ozračje za 10 stopinj, ki na videz uničujoče rane zaceli s smolo in jo prekrije z novim lubjem, ki pozna red, po katerem so najbolj vitalna orjaška stara in ne mlada drevesa, ki ima spomin (!) in ki vandra (prek plodov potomcev) po celini bežeč pred podnebnimi spremembami, ki čisti zrak trdih delcev (sedem tisoč ton na leto na km2), ki oddaja fitoncide, kar utrjuje imunskih sistem sprehajalcev … A vsako drevo ni enako: mestno, zbito z betonom in asfaltom in brez humusa, zgradi šibkejši koreninski sistem, vzgojeno v drevesnici nima izkušnje odziva na šoke ob pomanjkanju vode, v mestnem okolju pri bistveno višjih temperaturah postane lažji plen insektov, uničujejo ga zimsko posipanje soli po cestah, celonočna osvetljava, permanentno pasje uriniranje etc. Vse to in še več boste našli v knjigi Skrivno življenje dreves.

To je knjiga, ki povzdigne drevo iz nekaj kubikov lesa v pravo čudo stvarstva.

Ne spreglejte tudi druge knjige avtorja: Skrivno življenje živali

Recenzija bukle:

“Kaj mislite, koliko je staro najstarejše znano prastaro drevo? Preiskovali so smreke na Švedskem in preiskava je razkrila skrajno neverjetno starost: 9550 let! Dotlej so menili, da so smreke na ta del Švedske prišle šele po umiku ledu pred dva tisoč leti. »Zame je neopazna mala rastlina simbol tega, kako malo razumemo gozdove in drevesa in koliko čudežev moramo še odkriti,« zapiše ob tem nemški gozdar Peter Wohlleben (1964) v eni najbolj očarljivih knjig, ki sem jih brala zadnja leta. V zgodbi o drevesih, podnaslovljeni Kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo – odkrivanje skritega sveta.
Nisem bila navdušena le nad novimi odkritji, da se drevesa pogovarjajo (»Če so drevesa hudo žejna, začnejo kričati«), da imajo spomin, da pomagajo drug drugemu, oskrbujejo bolne in skrbijo za umirajoče brate in sestre v solidarnostno urejeni skupnosti, kjer je veriga tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen. Da stroge drevesne mame vzgajajo drevesne dojenčke za dolgoživo stoletno rast, človek pa le za toliko, da za silo zrastejo, da jih lahko požaga in proda. Osamelcem, ki rastejo zunaj takih občestev, trda prede, oni pa, ki so povezani prek korenin pod zemljo kilometre naokoli in si pomagajo, imajo možnosti dolgega življenja, ki šteje tudi tisoče let. Kot očaki v Svetem pismu v časih, ko so ljudje še živeli v spoštljivi skupnosti za stare skrbečih ljudi. Takrat so bili ljudje bitja z dostojanstvom, danes so pogosto le številke v funkciji dobička, kot so to tudi drevesa, ki so samo lesna debla. A ne za ljubečega gozdarja Wohllebna in ne za nas, ki smo se zaljubili v njegovo knjigo o teh čudovitih socialnih bitjih z občutkom za skupnost. Zdaj hodimo v gozdove s spremenjenim pogledom: na drevesa gledamo tudi z njegovimi očmi – »posamezno drevo ne more biti nikoli uspešnejše od gozda, ki ga obdaja« –, zato prepoznavamo njihovo stisko, rane in bolečine, ter začutimo, ali smo v zdravem, to je srečnem gozdu, ali ne.
Skrivno življenje dreves nikoli ne bi bila svetovna uspešnica, če bi bila knjiga pisana v suhoparnem znanstvenem diskurzu. Kdor resnično ljubi, govori z drugačnim jezikom! Avtor piše o drevesih in gozdovih tako čustveno, milo lepo, kot najboljše vzgojiteljice pripovedujejo o svojih ljubih varovancih. Tudi prevajalka je ljubezničarka, sicer njen prevod ne bi zvenel tako nežno, hvala, Petra Piber! Oglejte si za ilustracijo samo naslove poglavij: Prijateljstvo, Govorica dreves, Socialna pomoč, Ljubezen, Drevesna loterija, Počasi se daleč pride, Drevesni bonton, Šola za drevesa, S skupnimi močmi itd. Drevesa so lahko človekovi najboljši učitelji, obratno pa dvomim, da je kdaj mogoče … Meni je dalo misliti pisanje o njihovem občutku za čas in gibanje; to je za naš domišljav pogled samo statika, saj smo ljudje edina mera premikanja, mi z nekaj deset leti bivanja v primerjavi z njimi, ki si vzamejo stoletja časa! Verjamem, da v drugi časovni perspektivi tudi pohlepneži in tajkuni dobijo svoje kot pogoltni med drevesi: »Kdor je preveč pogolten in vzame preveč, ne da bi dajal, sam sebi krati pogoje za življenje in izumre.« Hura, pravičnost je med drevesi doma! Zato pa je gozdni ekosistem zelo dobro uravnotežen. Kar je pogoj ne le za preživetje dreves, temveč tudi človeštva, saj nas brez dreves itak ne bi bilo. Zato velja uravnotežiti naše dihanje in delovanje z njihovim bontonom in pravili bivanja.
Na hrbtni strani Skrivnega življenja dreves piše: »To je ljubezensko pismo gozdu.« Ljubezensko pismo o gozdu zagotovo, a ne drevesom, ki ga ne potrebujejo, temveč nam, ki brez ljubezni do gozda ne bomo stali inu obstali. Obvezno branje!”

– Manca Košir, Bukla