O ženski, ki ni hotela z balkona – Preglove kratke kratke zgodbe, prežete s humorjem in ironijo, so namreč bravurozne, izpiljene miniaturke, ki sproti ustvarjajo nemogoče narativne zanke v mreži duhovitih obratov in čudovitih jezikovnih vzorcev.
Moški leži v banji in skupaj s polovico kopalnice zgrmi v spodnje nadstropje. Sobarica zaluča skodelico kave proti vratom, ki se v tistem hipu odprejo. Nekdo v bloku kupi petnajst stanovanj in jih poveže v labirint kuriozitet – v prvencu Arjana Pregla (1973) ni nič preveč čudno in nič preveč običajno, da ne bi moglo biti povod za nekaj še bolj presenetljivega in še bolj nepričakovanega.
Te zgodbe zmorejo v eni podobi sugestivno naslikati celotno življenje izbranega lika ali v enem odstavku zgoščeno, a družbenokritično in s številnimi referencami opisati ves svet, ki je sprva videti domač, potem pa v njegovi sredici zazeva luknja, tako da vse skupaj pristane – kot tisti moški v banji – v neki drugi resničnosti, v neki drugi zgodbi.
Kajti pravi užitek ob branju teh zgodb je prav v njihovi nagajivi izmuzljivosti: zgodba premaguje zgodbo, resnično in izmišljeno si vzajemno spodjedata tla, vse dokler metaforično ne postane resnično – in obratno. Besede vedno zmagajo, posebej v smešnih nesporazumih. Ampak to je že druga zgodba.
Mnenja
Počisti filtreZaenkrat še ni mnenj.