Med drugo svetovno vojno je nacistična Nemčija štela katoliško cerkev na splošno, še zlasti pa papeštvo za potencialno nevarnost notranji varnosti in mednarodnim ambicij am. Zato je Vatikan postal predmet daljnosežne obveščevalne ofenzive. Z njo je skušal naci stični režim razkriti vatikanske skrivnosti in vnaprej predvideti njegove pobude. Poprej prikritim napa¬dom nista Vatikana ščitila niti nevtralnost niti njegov verski značaj. Na vrhuncu te ofenzive so se angažirale različne nemške agencije iz sicer velike in omalovaževane obveščevalne skupnosti: kripto analitiki pri zunanjem ministrstvu, Forschungsamt vrhovnega poveljstva oboroženih sil; analitiki novic v Sonderdienst Seehaus; diplomati na rajhovskem veleposlaništvu pri Svetem sedežu in častniki v vatikanskem odseku na Wilhelmstrajbe; cerkveni strokovnjaki pri RSHA; vrsta vohunov in informatorjev abvera, gestapa in SD. Šlo je za velikopotezna prizadevanja. Zaradi svoje miniaturnosti je bil Vatikan verjetno najbolj temeljito nadzirana obveščevalna tarča v vsej drugi svetovni vojni. Kljub vsemu pa so bili nemški uspehi v najboljšem primeru mešani.
Kot sta odkrili tudi obe strani vojskujočih se držav, je bilo najbolj uspešno orodje nedvomno vohunjenje za komunikacijami. Nemški kripto analitiki so že na začetku vojne strli nekatere vatikanske kode in šifre. Nato pa so dobro nadzirali papeške diplomatske signale. Posledica je bila, da je med vojno Berlinu zelo pogosto uspevalo prisluškovati skrivnemu papeškemu sporazumevanju, še zlasti tistemu med Berlinom in Vatikanom. Uspeh pa spet ni bil velik. Leta 1942 je Vatikan namreč začel uporabljati bolj zanesljive kripto sisteme, zaradi varnostnih razlogov…
Mnenja
Počisti filtreZaenkrat še ni mnenj.