Nesmrtnost

Podrobno so prikazana stališča o posmrtni nesmrtnosti krščanskih očetov in teologov: Polikarpa, Justina Atenagore, Ireneja Tertulijana, Origena, Gregorja in Nise, Antona Puščavnika, Atanazija, Pahomija, Evagrija, Ambrozija Milanskega, Avguština, Dionizija Areopagita; Boetija in Tomaža Akvinskega.

Posebej je predstavljen Dante z Božansko komedijo s krogi pekla, vic in nebes ter razvitimi hierarhijami med posmrtniki oz. nesmrtniki znotraj navedenih transcedentnih prostorov. Gre za očiten prikaz/dokaz, kako poteka pravo raziskovalno delo in kako ustvarjalni pristop vključuje svoje lastno dograjevanje. Jasno je vidno, kako je Assmann skozi leta poglabljal in dopolnjeval koncept monoteističnosti, dokler ga ni razdelal/dodelal do današnje strukturiranosti in s tem kompleksnosti. Ne prikaže le prehoda, pravzaprav preskoka (cultura facit saltus) od politeizma k monoteizmu, ampak tudi notranje razčlenjevanje monoteizma: na inkluzivni monoteizem nenasilnosti in ekskluzivni monoteizem nasilja, na afektni in kognitivni monoteizem, na monoteizem zvestobe (do Boga kot rešitelja iz služnosti oz. zaveze med njim, med tem ljubosumnim Bogom in Izraelci) in monoteizmom resnice (kot Resnice edino pravega Boga in prave vere), itn.

Zgodovinsko gledano se je biblični monoteizem v glavnem res uveljavljal kot religija nasilja, vendar pa je bil včasih sposoben vključevati tudi vrednote, ki jih poznamo pod imenom svetovni etos. Danes smo na prelomnici glede tega, kateri monoteizem se bo uveljavil. Najprej pa na prelomnici med jezikom nasilja in jezikom nenasilnosti. Sledi interpretacija uradnih katoliških stališč o oblikah posmrtnega življenja, o poslednji sodbi in apokaliptiki, o večnem življenju in večni smrti …