Čustvena inteligenca – Potovanje v središče samega sebe

1. Kaj je čustvena inteligenca?

 »Izkustva brez čustev ni.

Vemo, kaj je resnica,

a dokler ne občutimo njene moči,

ni del nas.

Kognitivnim procesom v možganih moramo dodati še

čustveno zaznavanje duše.«

– Arnold Bennett

Ko boste brali to knjigo, boste opazili, da nam je Arnold Bennett zelo všeč. Prav tako Platon, Jung, Aristotel, Schiller, Daniel Goleman in vsi drugi, ki so s svojo modrostjo prispevali k veliki razpravi o čustveni inteligenci, čeprav v času, ko so bile njihove Čustvena inteligenca besede izrečene, ta termin še ni bil izoblikovan.

Všeč so nam tudi suhoparne definicije, na primer: »sposobnost zavedanja in nadziranja čustev na zdrav in ustvarjalen način.«

Definicija čustvene inteligence po Psihološkem slovarju (Psychology Dictionary, https://allpsych.com/dictionary/)

Spletna enciklopedija Wikipedia opredeljuje čustveno inteligenco kot »sposobnost ali veščino zaznavanja, ocenjevanja in ravnanja z lastnimi čustvi, čustvi drugih ali skupin.«

Obstaja dobesedno tisoče spletnih strani o čustveni inteligenci in vsi avtorji trdijo, da je njihova definicija prava. Toda koliko definicij v resnici potrebujemo?

Radi bi vam olajšali branje, zato nam dovolite, da kar takoj opravimo z različno terminologijo. Večina avtorjev za čustveno inteligenco uporablja tako izraz EQ (čustveni količnik, angl. emotional quotient) kot EI (čustvena inteligenca, angl. emotional intelligence) – in mi pri tem nismo izjema. EI je ustaljena kratica za čustveno inteligenco, medtem ko je kratica EQ lahko nekoliko zavajajoča. Zaradi podobnosti s kratico IQ ob njej pomislimo na čustva, inteligenco in mišljenje. A kadar bomo uporabljali kratico EQ, bomo imeli v mislih EI oziroma čustveno inteligenco. Kadar bomo govorili o merjenju čustvene inteligence, pa bomo to posebej navedli – toda o tem pozneje.

Skoraj vsak človek se rodi z določeno prirojeno zmožnostjo za uravnoteženo čustveno inteligenco.

Pravimo skoraj, kajti še vedno potekajo polemike o določenih vrstah posameznikov in nevroloških povezavah v njihovih možganih, kot na primer pri ljudeh z motnjami avtističnega spektra. V času nastajanja te knjige se vrstijo raziskave o ljudeh z Aspergerjevim sindromom, drugo skrajnostjo avtizma, katerih izsledki naj bi pokazali, ali so se osebe s tako motnjo sposobne priučiti čustvene inteligence.

Če je to mogoče, se bo na tem področju odprlo povsem novo poglavje. Počakajmo in videli bomo, kaj bodo prinesli rezultati.

Prirojena čustvena inteligenca se sčasoma lahko razvija ali zmanjša zaradi življenjskih izkušenj, zlasti čustvenih izkušenj v otroštvu in obdobju odraščanja.

Pravimo, da ljudje čustveno inteligenco lahko racionalizirajo.

Pojav je v sodobnem svetu dokaj pogost, zlasti v akademskih in znanstvenih krogih. Otroci se vedejo, kot bi se otroci morali vesti (vsaj upamo, da je tako), in do treh let starosti imajo le malo nadzora nad svojimi čustvi. Otrokom po navadi govorimo, naj se vedejo primerno – na primer naj ne kažejo čustev z jokom ali jezo. Nenehna dihotomija med tistim, kar otrok čuti, in tistim, kar je otroku zapovedano kot lepo vedenje, lahko (zlasti) inteligentnega otroka privede do tega, da z leti čustva potlači. (Morda so prav zato pripadniki angleškega srednjega razreda na glasu, da so nedostopni.)

Čustva so v določeni osebi lahko tudi zatrta. Na žalost se otroci nasilnih staršev in staršev, ki otroke zanemarjajo, odzivajo podobno kot pri racionalizaciji čustev. Odrastejo v ljudi, ki so prepričani, da čustev ne smejo nikoli pokazati – in v tem prepričanju živijo vse od rojstva.

Erik Erikson v tem smislu govori o tem, da se otroci naučijo »osnovnega zaupanja ali osnovnega nezaupanja«. Testne raziskave v Ameriki so pokazale, da otroci z relativno nizko EI ob zdravem čustvenem zgledu in vzgoji pridobijo dokaj visoko EI. Izsledki dokazujejo tudi, da učenje čustvene inteligence pomaga razviti določene značilnosti, na primer optimizem ali empatijo.

Pri posamezniku se vpliv življenjskih izkušenj v otroštvu kaže v stopnji EQ v odrasli dobi. Lahko bi rekli, da EQ predstavlja relativno stopnjo razvoja posameznikove prirojene čustvene inteligence.

Ko govorimo o merjenju čustvene inteligence, imamo v mislih merske lestvice čustvene inteligence, kot so na primer Mayerjev, Saloveyjev in Carusov test čustvene inteligence ali krajše MSCEIT, ter Bar-Onovo EQ-i oceno oziroma ‘osebnostni test splošne čustvene inteligence’ ali GEIS. Podobno kot pri IQ tudi pri merjenju čustvene inteligence obstaja vrsta različnih lestvic. Če se radi testirate, si na spletnih straneh poiščite kakšen test; ocenjevanje utegne biti dokaj zabavno.

Za posameznike, ki na katerikoli lestvici dosežejo večje število točk od povprečja, velja:

• imajo razvitejšo stopnjo samozavedanja – kar pomeni, da bolje poznajo sebe,

• se zavedajo, kaj sproža njihova čustva,

• vedo, kaj jih motivira,

• njihovo splošno razpoloženje je vedrejše in bolj optimistično,

• so prilagodljivi in zadovoljni s spremembami,

• imajo manj čustvenih izbruhov,

• njihova čustva niso v preveliki meri zatrta,

• premorejo več samodiscipline,

• na splošno so prijaznejši in bolj naklonjeni,

• imajo večje samospoštovanje,

• njihovo življenje je pristnejše kot življenje večine drugih.

Izraza ‘čustveni izbruh’ in ‘pristnost’ bomo razložili v nadaljevanju.

EQ proti IQ

Razliko med EQ in IQ bomo morda najbolje razložili na tem mestu. Ste že srečali ljudi, ki so genialni po vseh merilih IQ, pa vendar ne znajo obdržati razmerij ali so nekoliko nenavadni? Koliko ljudi poznate, ki uspešno gradijo medsebojne odnose in ohranjajo prijateljstva, a v akademskih krogih ne veljajo za bistre in sposobne?

Samuel Goldwyn je dejal: »V življenju imam raje opravka z bistrim tepcem kot topoglavim genijem.«

Relativno malo ljudi je, ki bi se rodili z visokim IQ, na primer nadarjeni za matematiko, in bi zaradi napačnega učenja ali zavajanja pri učenju to sposobnost izgubili. V razredu verjetno ni učenca, ki bi verjel, da je 2 + 2 enako 57.

Na čustveni ravni pa je učenje otrok lahko neprimerno, četudi imajo njihovi starši najboljše namene.

Zato si lahko samo predstavljamo, kakšno škodo šele utrpijo otroci, ki so v rokah nasilnih staršev ali skrbnikov.

Na prvi pogled se morda zdi, da imata EQ in IQ le malo skupnega. Pa vendar so raziskave pokazale – ponovno v Ameriki –, da otroci, ki pri štirih letih izkazujejo višjo EI, napovedujejo 210 točk prednosti v rezultatih testov SAT (op. prev. SAT je namenjen kandidatom za vpis na dodiplomski študij v ZDA, ki ga pri osemnajstih letih opravljajo tako domači, torej ameriški, kot tuji dijaki). Seveda moramo poudariti, da ni nujno, da ste Einstein, da bi imeli visoko čustveno inteligenco.

Na mestu bi bilo tudi, da razložimo, da izraz ‘čustveni količnik’ oziroma EQ izvira iz Anglije iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, in sicer iz strokovnega članka, ki ga je Keith Beasley objavil v reviji društva Mensa. Beasleyjeva definicija razlike med obema količnikoma je čudovito preprosta, zlasti ker jo je napisal nekdo z zelo visokim IQ: »EQ bi najbrž lahko opisali kot sposobnost nekoga, da občuti, in IQ kot sposobnost nekoga, da misli.«

Z drugimi besedami bi lahko rekli: »EQ je za srce tisto, kar je IQ za možgane.« Psihološke raziskave na splošno kažejo, da je IQ zanesljivo merilo kognitivnih sposobnosti (preprosteje povedano bistrosti), ki s časom ostajajo nespremenljive. Na področju EQ so definicije protislovne in so odvisne od tistega, kar se meri; nekateri zatrjujejo, da je EQ dinamičen in se ga je mogoče naučiti ali ga povečati, medtem ko drugi (na primer Mayer) pravijo, da je nespremenljiv in se ga ne da naučiti ali povečati. Naše raziskave in raziskave številnih drugih, na primer Daniela Golemana, Reuvena Bar-Ona in Basleyja pa nakazujejo, da se je čustvene inteligence mogoče priučiti – v nasprotnem primeru te knjige sploh ne bi napisali.

Zgodavina čustvene inteligence

Da bomo laže prišli do splošno sprejemljive definicije, nam dovolite, da nekoliko raziščemo zgodovino čustvene inteligence. Kolikor nam je znano, se je vse začelo pred približno 2000 leti, ko je Platon dejal: »Vse učenje temelji na čustvih.«

Od takrat znanstveniki, psihologi, filozofi in duhovni vodje skušajo potrditi ali ovreči vlogo čustev v razvoju posameznika.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Abraham Maslow pisal o tem, kako lahko posamezniki izboljšajo čustveno, telesno, duhovno in duševno moč, ter razvil hierarhijo potreb, ki dosežejo višek v samouresničitvi (samoaktualizaciji). Njegovo delo je pripomoglo k nastanku Gibanja za človekov potencial (Human Potential Movement), ki je privedlo do razvoja številnih novih spoznanj o človeških zmožnostih.

Opravljene so bile resne raziskave, ki so skušale razložiti tako čustva kot inteligenco. Eden vidnejših raziskovalcev s tega področja je Peter Salovey, profesor psihologije na Univerzi Yale. Po njegovih besedah se je mnenje o čustvih in inteligenci v zadnjih desetletjih korenito spremenilo; če se je nekoč na inteligenco gledalo kot na popolnost, so danes ljudje spoznali, da je v življenju potrebno nekaj več. Če so bila čustva nekdaj pogubna, imajo danes vendarle neko vrednost. Zdi se nam presenetljivo, da so bila človeška čustva v preteklosti tako podcenjena, toda táko je bilo takrat njihovo razumevanje.

O Saloveyju in njegovem prijatelju doktorju Johnu ( Jacku) Mayerju kroži anekdota. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je Mayer pomagal Saloveyju pleskati hišo. Začela sta razpravljati o nedavnih raziskavah o inteligenci in čustvih – raziskave o čustvih in inteligenci sta opravljala ločeno in pri delu nista bila povezana. Ko so pozneje Saloveyja vprašali, kako jima je uspelo združiti besedi ‘čustva’ in ‘inteligenca’, se je Salovey pošalil: »Morda so bili krivi hlapi barve!« Kakorkoli, v devetdesetih letih je njuna znanstvena razprava prva razložila pojem čustvene inteligence kot znanstveno dokazljivo ‘inteligenco’.

Pravimo, da sta bila prva, a v zgodnjih šestdesetih letih je nizozemski pisatelj znanstvene fantastike Carl Lans objavil dva romana, v katerih je ne samo izdelal pojem čustvena inteligenca, ampak je celo uporabil izraz čustveni količnik. Knjigi v angleščino sicer nista bili prevedeni, a pozneje sta bili podlaga izredno priljubljene radijske oddaje, zaradi katere sta izraza nekako našla pot v Anglijo. Izraz IQ se je uporabljal že vse od leta 1900, zato predvidevamo, da za skovanje izraza EQ za merjenje čustvene inteligence v resnici ni bil potreben ustvarjalen genij.

Čustvena inteligenca v sodobni obliki

Obstajajo številne klasifikacije čustvene inteligence in avtorji jim pridajajo različne opise in merila. A izraz je postal razširjen med ljudmi, ko je Daniel Goleman leta 1995 objavil knjigo Čustvena inteligenca.

Na seznamu najbolj branih knjig je ostala celih 80 tednov in po svetu je bilo prodanih 5 milijonov izvodov – kar je za knjigo z akademsko vsebino nekaj neverjetnega.

Po Golemanu se čustvena inteligenca »nanaša na sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in čustev drugih, sposobnost osebnega motiviranja in obvladovanja čustev v nas samih in v odnosih z drugimi«.

Goleman identificira pet ‘področij’ oziroma dejavnikov čustvene inteligence:

• poznavanje lastnih čustev,

• obvladovanje čustev,

• spodbujanje samega sebe,

• prepoznavanje in razumevanje čustev drugih,

• uravnavanje odnosov – upravljanje s čustvi drugih.