Matere

Bralke, ki jih je družinska in družbena atmosfera kondicionirala v občutja nenehne krivde in samoobtoževanja zaradi zamer, ki jih čutijo do matere, lahko zdaj, ko so karte končno na mizi, raziščejo svoje razmerje z materjo v bolj objektivni luči, odrešene nenehnega pritiska po rabi različnih mehanizmov potlačitve ipd. Že samo spoznanje, da v tem težkem položaju bralka ni edina in sama, ampak udeleženka splošnega procesa, značilnega za družinsko patologijo, je dovolj odrešilno, da lahko najde moč in pot k nadaljnjemu reševanju.

»Otrok je v razmerju s starši, ne glede na leta, ves čas v povsem podrejenem položaju. Nekoč sem to dejstvo strnil v ugotovitev, da lahko starši otroka kadarkoli strpajo v norišnico, otrok pa staršev nikoli – niti ko starostna demenca povzroča družini kar se da hudo škodo. Secundina knjiga je enkratna zaradi tega, ker ta problem obravnava iz perspektive hčere. Opredeljuje ‘materinski mit’ oziroma tabu, ki prepoveduje hčeri, da bi gojila povsem upravičena negativna čustva v zvezi z ne dovolj dobro materjo.

Bralke, ki jih je družinska in družbena atmosfera potiskala v občutja nenehne krivde in samoobtoževanja zaradi zamer, ki jih čutijo do matere, lahko s to knjigo, ko so karte končno na mizi, raziščejo svoje razmerje z materjo v bolj objektivni luči, odrešene nenehnega pritiska po rabi različnih mehanizmov potlačitve ipd. Že samo spoznanje, da v tem težkem položaju bralka ni edina in sama, ampak udeleženka sploš­nega procesa, značilnega za družinsko patologijo, je dovolj odrešilno, da lahko najde moč in pot k nadaljnjemu reševanju.« – prevajalec Branko Gradišnik

IZ KNJIGE:

»Izprašala sem sto žena v starosti od dvaindvajset pa do devetinsedemdeset let, ki imajo ali so imele težave z materjo in ki so v različnih stadijih razpletanja vozlov iz nesrečnega otroštva. Ujete so med dvojni imperativ hrepenenja po idealnem razmerju z materjo in sprijaznjenja z možnim; med otročjo fantazijo in odmerjeno, odraslo optiko. V vezeh med temi hčerami in materami je med pričakovanji in namerami razpeta celotna pahljača, od morilskega besa pa do ljubečega spoštovanja medsebojnih razlik.«

»Zgodovine ne moremo pisati nanovo, lahko pa preusmerimo prihodnost. Pogoj je, da ne postanemo neljubeče matere – matere, prijateljice, kolegice, ki jim ni mar. Lahko se naučimo videti v svoji materi žensko človeških proporcev. In postanemo lahko rod prehodnih hčera, v katerem se bo dediščina nesprejetosti preusmerila in ki bo naredil konec metaforičnemu prelaganju bremena na naslednji rod.«

Nobena hčerka si še ni želela, da bi se počutila neljubljena; nobena mladenka ne mara občutka, češ da ne bo zmogla biti dobra mati; in nobena mati si ne želi misliti, da je kot mati odpovedala. Kadar se materi in odrasli hčeri posreči, da pustita za sabo svoje vojne, svoje pritožbene sezname, svoje izgube, oklevanja in rane – ko se jima posreči pustiti za sabo očitke – se odpro neznanske možnosti celjenja. ‘Nikoli nič ne izbriše otroštva,’ je zapisala Simone de Beauvoir. Težavne vezi med materami in hčerami raziskuje knjiga Če škripa med hčerjo in materjo z razumevanjem za obe strani generacijskega jeza in z zavestjo o tem, kako pomembno je, da razrešimo to najbolj intimno in najbolj zapleteno – in prvo – razmerje v življenju ženske.«