961-90339-9-X

Izid pregleda o delu dvorane Kinoteke v Ljubljani ponuja pravo priložnost tudi za kratek opis razmer, v katerih smo delali teh trideset let. Ob pregledu opravljenega dela opažamo tri plasti nesporazumov.

Začarani krog
(pred otvoritvijo dvorane 1963)
Dve leti po ustanovitvi (1949) je postala Jugoslovanska kinoteka (JK) stalna članica Mednarodne organizacije filmskih arhivov (La Federation Internationale des Archives du Film – FIAF), pet let pozneje (1956) pa je že gostila XII. kongres FIAF v Dubrovniku. Na tedanjem plenarnem sestanku direktorjev vseh kinotek so na predlog Vladimirja Pogačica med drugim sklenili, da lahko JK odpre še dvorani v Zagrebu in Ljubljani. Tako sta poročala prof. France Brenk in publicist Vitko Musek.
V Zagrebu so dvorano odprli že naslednje leto (1957), tu pa moramo pojasniti, kako smo v Ljubljani zapravili naslednjih pet let do odprtja dvorane 1. julija 1963.
Po zaslugi tedanjega vodstva Triglav filma (tako se spominja Albert Vodnik, direktor ljubljanskih Kinematografov v pokoju) in na pobudo Bojana Štiha, tedanjega sekretarja za kinematografijo v Zveznem izvršnem svetu, je prvi direktor JK Milenko Karanovic že v sezoni 1950/51 privolil v inavguracijsko predstavitev kinotečnih filmov v Ljubljani; to je zadoščalo, da je nova možnost vzbudila upe. Odtlej so se taka gostovanja vrstila bolj ali manj redno polnih osem let, dokler se seznam turgejskih filmov-dvojnikov ni počasi izčrpal, kajti denar za njihovo obnavljanje je morala JK Zaslužiti sama.
V tem času so pri Zvezi Svobod in kulturnih organizacij nastajali filmski klubi, na srednjih šolah so uvajali filmsko vzgojo, Akademija za igralsko umetnost (AIU) je preraščala v Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Novinarji so vse glasneje zahtevali stalen dostop do kinotečnega fonda. Opustitev gostovanj JK v Ljubljani po sezoni 1958/59 je zbudila potrebo po novih dogovorih. Uporabniki v Sloveniji so živeli v veri, da je zvezna ustanova dolžna servisir¬ati njihove programe. Na sosvet za film pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS) je pritiskala prek štirideset kinoklubov, samo AGRFT bi potrebovala po dva filma na teden itd. V vodstvu JK pa so vztrajali pri zagrebškem zgledu, po katerem naj bi si tudi v Ljubljani odprli svojo namensko dvorano. Šele 21. decembra 1960 je novinar filmske redakcije Tedenske tribune…