961-226-814-2

Roman Uspavanka za mladega očka odlikujejo predvsem izbrušen slog, natančna karakterizacija literarnih likov in zaŹnimiva zgodba. Odtujenost in razslojenost sodobne slovenske družbe, le-to Vidmarjeva vedno znova postavlja v ospredje dogajanja svojih socialno-psiholoških romanov, je najpomembnejši snovni element tega romana. Glavna literarna lika sta dva: devetnajstletna Špela in petnajstletni Tomi. Špela in Tomi predstavljata dva svetova, dva diametralno nasprotna socialna sloja: Špela je brezposeIna šivilja, ki sanjari o veliki karieri, ki jo čaka v velikem svetu, živi v družini s socialnega dna, kajti tudi njena starša sta brezposelna, Tomi sodi med sodobne japije, njegova kariera je natančno začrtana že v rosnih letih, njegov oče je bogat direktor, mama, ironično poimenovana gospa direktorjeva, ima eno samo skrb, in sicer kako ustaviti staranje. Špela in Tomi prihajata s tako različnih svetov, da se po logiki stvari ne bi smela nikoli srečati, pa se. In to pri Tomiju doma, kamor hodita Špela in njena mama pospravljat, da zaslužita denar za golo preživetje na robu družbe. Špela in Tomi imata spolne odnose, ti ne temeljijo niti na čustvih, niti na privlačnosti, zreducirani so na golo telesnost, morebiti tudi malce preračunljivi. Zgodi se nezaželena in seveda nenačrtovana nosečnost, ki Špelo na začetku sicer preseneti, potem pajo poskuša obrniti sebi v prid, Tomi bi bil dobra odskočna deska za vsaj delno izpolnitev sanj … Špela vidi v njem priložnost, denar, korak do višjega socialnega sloja. V Tomiju pusti nosečnost močne sledi, čeprav njegovi starši pričakovano razrešijo situacijo, poskrbijo za Špelin molk, se operejo pred ¯drugimi®, da ti ne bodo imeli kaj govoriti, še najmanj kaj slabega o njihovem sinu. Otrok postane nevidna povezava med Špelo in Tomijem, ta povezava je močnejša od česarkoli, kar sta bila doživela v svojih kratkih življenjih, hkrati pomeni povezanost za vse življenje. Tomi doživi pretres ob spoznanju svoje lahkomiselnosti, za Špelo se izsiljevanje ne izteče tako kot je načrtovala, na otroka – drobceno, nebogljeno bitje, ki bi moralo biti v taki situaciji edino pomembno – pa se itak nihče ne ozira…