Jernej Mehle

Avtorica – plesna kritičarka Judith Mackrell- je ubrala dobro pot, saj predstavlja ples skozi množico oblik, ki nastajajo v repertoarjih sodobnih zahodnih gledališč. Njihov zgodovinski razvoj se zrcali v opisu najpomembnejših del znamenitih koreografov (Petipaja, Balanchina, Grahamove, Bejarta, Ashtona, Bauscheve … vse do nasprotujočega sodobnika Morrisa …).

Najbolj zgovorno pa najbrž o zanimivi vsebini knjige pričajo prav naslovi njenih posameznih-poglavij: Razumevanje plesnega sloga, Razumevanje baleta, Razumevanje modernega plesa, Razumevanje post-modernega plesa, Razumevanje sestavnih delov, Od kod prihajajo koraki, Zgodbe, ki jih pripoveduje ples, Poslušanje glasbe, Združevanje korakov, Improvizacija, Ples in kamera itd.
Za temi naslovi pa se seveda skrivajo številna avtoričina premišljevanja o učinkih, ki jih ustvarijo posamezni plesni vzorci in njihove ponovitve, o izvoru korakov, o načinu poslušanja glasbe, o improvizaciji, o plesalcih, o kostumih, o odru, o kameri itd…, ki bralcu postopoma razkrivajo »čarobno formulo« za razumevanje plesa.

Poleg postopnega odstira nja tančice s plesne govorice, avtorica navdušuje tudi z lahkotnim in zabavnim slogom pisanja, saj v tem zelo koristnem prispevku o plesni umetnosti ne manjka anekdot in naravnost nagajivih »plesnih opravljanj«. A vse to je namenjeno le enemu cilju, odgovoriti na vprašanje: Kaj vse nam lahko v resnici pove ples?

»Vse kar potrebujemo za razumevanje plesa, je radovednost…«, je v uvodu knjige zapisala avtorica. Prav gotovo so radovedni tudi slovenski ljubitelji plesa. In teh ni malo…