dr. Michael Newton

V svojih novih esejih se avtor ukvarja, kot pove naslov, predvsem z vprašanji evropske identitete, ki je vse bolj razpeta med svojim kulturnim izročilom in zahtevami politične in ekonomske globalizacije. Pri tem ga enako kot evropska vprašanja zanima tudi nov slovenski zgodovinski položaj, v katerem smo se znašli po politični vključitvi v Evropsko unijo. Skuša ga razumeti tako v kontekstu naše kulturne in politične preteklosti kakor v sodobnih razmerjih, ko stoji vprašanje slovenske izvirnosti pred novimi izzivi prihodnosti….

Karel Clarici (Klarič), potomec hrvaško – slovenske družine, je kot gimnazijec živel prva leta na gradu Hasberg pri Planini, kjer je bil njegov oče oskrbnik posestva, nato na graščini Zalog pri Novem mestu. Od svojega študija prava 1879 naprej je živel na Dunaju, kjer je bil tudi zaposlen na občini in kjer je tudi umrl. V zapuščini je njegov nečak akademik Marjan Mušič našel stričeve spomine na njegovo mladost, jih prelil v slovenski jezik in jim dodal fotografije, večinoma Claricijeve, krajev okrog Planine in Novega mesta. Avtor v svojih spominih opisuje najprej življenje doma ter ob koncu še posebej Buzet. Jedro knjige in njen najpomembnejši del je seveda opis šolanja v Ljubljani (1871/72) in Novem mestu (1872 – 1979). Spomini so zanimivi v obeh delih: v družinskem kažejo življenje za naše podeželje nepomembne skupine prebivalstva nekje med kmeti in meščani, ki ga sicer skoraj nimamo dokumentiranega; v opisu šolanja pa daje nazorno podobo študentovskega življenja in bogat opis življenja na obeh gimnazijah – zlasti na novomeški – ter svojo podobo profesorjev. Kaže na življenjsko pot sošolcev (dve tretjini jih je pobrala jetika še v mladih letih!). Gre torej za vsebinsko in oblikovno zanimivo pričevanje K. Claricija, o življenju v slovenskih krajih in v Istri…

Po nekaj letih taboriščnega življenja – kljub intenzivnemu delovanju najrazličnejših inštitucij: šol, zborov, časopisov, s človekovega vidika le životarjenje – so v strnjenih skupinah prišli v novo deželo, v Argentino. Izbor ni bil svoboden, v travmatičnem post-vojnem svetu nobena druga država ni sprejela razseljencev brez vnaprejšnje selekcije; Argentina pa, zvesta besedam zapisanim v preambuli svoje ustave, je nudila zatočišče »vsem ljudem tega sveta, ki bi radi bivali na tej zemlji«. Prihajali so torej otroci, starejši ljudje, bolni in zdravi, univerzitetni profesorji in kmetje. Mnogo več kot prostega vstopa pa država le ni nudila, a teh letih je doživljala obdobje ekonomske blaginje, predvsem zaradi izvoza hrane takrat lačni Evropi. Bilo je torej najti veliko priložnosti za delo, toda država ni priznavala nobenih diplom ne študijskih spričeval. Možnosti preživetja so bile več ali manj enake za vse, ne glede na prejšnji socialni status. Mir in delo; priseljenci sami naj bi si postavili osnovne temelje za življenje…