14,5 x 20,5

Gradovi, neme priče minulih časov, so del naše srednjeveške zgodovine. Njihovi zidovi nas spominjajo na davne viteške čase, v zvezi z njimi se spletajo številne zgodbe in legende. V strateško že od nekdaj tako pomembni deželi, kot je Slovenija, je bilo od 10. stoletja dalje zgrajenih več sto gradov, gradičev, graščin, dvorcev in dvorov velikih in malih fevdalcev. Če upoštevamo obstoječe objekte, bodisi delno ali povsem predelane, obnovljene ali razvaljene, pogosto ohranjene le kot skromne razvaline, še večkrat pa gre le za sledove na iskanih lokacijah (nekaj kamenja, ostanki obrambnih jarkov in nasipov), omembe v arhivskih zapisih in ljudskem izročilu, pa tudi izginula preprosta plemiška prebivališča, potem je v Sloveniji v minulih stoletjih stalo nad devetsto grajskih objektov, od tega je bilo gra¬dov okoli 300.
V 10. in 11. stoletju na ozemlju sedanje Slovenije ni bilo pomembnih fevdalnih središč in škofijskih sedežev, vendar pa so posvetni in cerkveni fevdalci (visokorodne rodbine – Spanheimi, Babenberžani, Andechsi, Breže-Selški idr., veliki fevdalci – grof je Goriški, Ortenburški, Višnjegorski, Žovneško-Celjski, gospodje Turjaški, Ptujski, Svibenski idr., cerkev – oglej ska patriarhija, salzburška nadškofija, krška, freisinška, bamberška in briksenška škofija ter številni samostani) na svojih ozemljih pri nas že kmalu pozidali veliko manjših, ministerialnih gradov, s katerih so varovali in upravljali posestva. Gradove so za svoje gospode, cerkvene in posvetne fevdalce, upravljali kot njihovi fevdniki vazali in ministeriali…

Avtorica, ki se posveča vprašanjem etike in zgodovini filozofije, v knjigi razmišlja o zlu in njegovih pojavnih oblikah v današnjem svetu in v našem vsakdanjem življenju, posebej tistih, ki najbolj vznemirjajo sodobno javnost, npr. vojne, terorizem, pedofilija, droge, trgovanje z ljudmi. Izhajajoč iz filozofske tradicije in upoštevaje nekatera spoznanja sodobne sociologije in psihologije avtorica raziskuje tako posameznikovo kot kolektivno zlo, sprašuje se tako o žrtvah kot o povzročiteljih zla, o vzrokih in posledicah. Posebej se poglablja v intimno problematiko zla, kot se kaže npr. v nasilju v družini ali do samega sebe v samomorih, varanju partnerja, stiskah narkomanov in alkoholikov, pokaže pa tudi na zlo v najširšem kontekstu: planetarno zlo kot revščina in izkoriščanje, uničevanje naravnega okolja in živalskih vrst. Njen poudarek je, da ima zlo nešteto pojavnih oblik in je zgodovinska stalnica, ki je ni mogoče izkoreniniti, lahko pa vsak po svojih močeh prispevamo k zmanjševanju, obvladovanju in omejevanju zla ter povečevanju strpnosti, človeške širine in dopuščanju svobodne izbire ljudi…